Requiem za gospo Goršičevo

Matej Krajnc: Requiem za gospo Goršičevo (Založba Litera, zbirka Piramida, 2009, 90 str., 14 eur)
Tokrat vam predstavljam knjigo mladega slovenskega avtorja, ki bi bila na primer primerna za branje na kakšnem kratkem popotovanju z vlakom (če vam branje na njem ne povzroča slabosti), ker je s svojim skromnim obsegom strani primerna za lahkotno prenašanje v torbi in sproščujoče branje s kančkom melahnoličnega (a ne morečega!) razmišljanja ob njem.
Vir

Gre za tekoče berljiv realistični roman o upokojencu Goršiču, ki po tem, ko po dolgih desetletjih  zakona postane vdovec, v svojem življenju želi doseči le še izboljšavo osebnega rekorda v igranju tetrisa. Že ta želja nakazuje na to, da imamo opravka z izjemno duhovitim pripovedovalcem, ki v svoji značilni upokojenski drži skače s teme na temo, z nostalgijo pripoveduje o preteklosti s svojo ženo Cirilo in razlaga, zakaj ne mara vseh novodobnih planetov in tušev v Celju (v njih je preglasno!). Roman je zapisan v celjski mestni govorici in če kakšne hecne besede slučajno ne boste razumeli, je na koncu knjige dodan še priročen slovarček z razloženimi pojmi.

Meni je bila knjiga všeč predvsem zato, ker se Goršič z izgubo svoje Cirile ukvarja na tako iskren in nič prenapihnjen ali tragično-osladen način, da mu preprosto verjameš. Seveda z njim sočustvuješ ob izgubi, a vendar verjameš, da bo Goršiču uspelo zvoziti še nekaj zadovoljnih let, pa čeprav brez odličnih Cirilinih cmokov in esihflajša. In nekako držiš pesti za to, da bi končno izboljšal svoj rekord v igranju tetrisa.
Goršič in Cirila nekoč …
Nisva se sekirala, kolovoz je bil malce od rok, pa sva si vzela čas za intimo. Kot bi bil prekleti avto vedel! Ko sva imela intime dovolj, je takoj spet vžgal. (Krajnc, 2009, str. 27)
… in Goršič brez Cirile danes.
Nisem hotel it za njo, ampak občutek je grozljiv – prideš domov, pa te nihče niti nadere ne. Ko bi vsaj kdo zavpil: Goršič, hudiča, sezuj si švape, preden poserješ vežo, ampak ne. Vse tiho. (Krajnc, 2009, str. 39)
Share on FacebookTweet about this on TwitterEmail to someonePrint this page

KOMENTARJI

  1. Neverjetna knjiga ! V spremni besedi je napisano,da bi naj knjigo prebrali na dah, kot izgleda, da jo je tudi Matej Krajnc tudi napisal brez predaha. Saj drugačno branje ni smiselno, ker se dogodki, množica ljudi tako hitro prepletajo med sabo, da človek lahko hitro izgubi nit. Takim knjigam pravim, da so "goste" :). Res neverjetno branje, preprosto,iskreno spominjanje moža na pokojno ženo Cirilo, ob tem pa je v spominih
    "predelal" velik del svojega življenja. Kar žal mi je bilo, da ima knjiga le 81 strani.

Dodaj odgovor