Džehenem

Dušan Čater: Džehenem (Študentska založba, 2010, 217 str.)

Džehenem v turščini pomeni pekel. Knjiga vsebuje šest kratkih zgodb, ki se na zelo domiseln način spletejo v celoto. Za kakšen pekel gre? Tisti notranji, tisti peklenski občutek v človeku, ko je odtujen od samega sebe, od drugih, od sveta, kraja, kjer biva, države, kjer je živel nekoč, od sorodnikov, od prijateljev … Vsaka zgodba vpeljuje nov lik in vsem je skupno to, da so priseljenci v Sloveniji. Prihajajo iz Bosne, s Hrvaške, iz Kambodže, s Finske … Liki so bivši natakarji, trenutni taksisti, barske plesalke, duhovniki, popotniki. Slovenija je dežela, v kateri se izgubijo v peklu in nek tesnoben občutek ob branju kaže na to, da iz njega ni mogoče kar tako izstopiti. Pa še poseben grešnik ti ni treba biti. Preprosto si. Ne da bi bil kriv. V džehenemu.

Jaz imam rada kratke zgodbe, ker so kratke (o moji nenaklonjenosti do obsežnih knjig prihodnjič), v Džehenemu pa mi je posebej všeč slog pisanja – tak poročevalski in navidez suhoparen je. Pa vendar zelo pronicljiv in primeren za opise situacij, ki pestijo nastopajoče. Vmes je nekaj humorja, samoironije, sil usode in veliko vsakdanjih peklenskih dialogov, ki izdajajo stisko in praznino nekega priseljenca. Naseljenca – izgubljenca.

Za vse popotnike, vse sociološko-psihološke duše in radovedne bralce, ki med branjem radi ugibate, kakšen koncept stoji za zapisanim 🙂
Share on FacebookTweet about this on TwitterEmail to someonePrint this page

KOMENTARJI

  1. Knjiga, ki jo prebereš v enem dnevu ali dveh, o njej pa potem razmišljaš kar dolgo. Trpke zgodbe, ki se te dotaknejo.

  2. Ker je v knjižnici še ni, je žal še nisem prebrala, vendar pa sem ravnokar končala z njegovo drugo knjigo "Pojdi z menoj". Dobila sem jo v pionirskem oddelku knjižnice, kar pa ne pomeni, da ni primerna tudi za odrasle. Čeprav ima več kot 200 str., sem jo prebrala danes popoldan, saj je zgodba tako napeta, da nisem mogla končati, dokler nisem prišla do konca. Čeprav nikoli pred branjem knjige ne berem spremne besede, sem že sama ugotovila, kar se v spremni besedi navaja, da me je knjiga neverjetno spomnila na film Deliverance (Odrešitev), v katerem je glavno vlogo igral postavni Burt Reynolds. Glasba iz tega filma mi je bila strašansko všeč, film sam pa grozljiv in do konca življenja ga ne bom pozabila. No in ta knjiga ima enak, kar malo srhljiv stil. Nedolžen začetek in potem napeto osrednje dogajanje, ki te ne pusti stran od knjige in na srečo, kar v filmu Deliverance žal ni bilo, srečen konec.

  3. Pojdi z menoj dodajam na svojo listo bralnih želja 🙂 Hvala!

  4. Resnično fina knjiga.

  5. "Slovenija je dežela, v kateri se izgubijo v peklu in nek tesnoben občutek ob branju kaže na to, da iz njega ni mogoče kar tako izstopiti."

    Pa tudi to, da je prav Slovenija zanje na na nek način pekel, čeprav so mislili, da bo odrešitev.

  6. No, pa sem jo le dočakala. Vedno bolj so mi všeč zgodbe, v tej knjigi pa še posebno, ker so med sabo posredno povezane. Zelo všečno branje.

Dodaj odgovor