Kosec koso brusi

Lado Kralj: Kosec koso brusi (Študentska založba, Ljubljana, 153 str., 24 eur)
Lado Kralj je upokojeni profesor, ki je letos deležen veliko pozornosti. Moje predvsem zato, ker se lahko njegovi personi, ki je nekega dolgčasnega januarskega večera na televiziji entuziastično in hlastno pripovedovala o krivici, ki je bila storjena slovenski pisateljici Mileni Mohorič, zahvalim za to, da sem takrat nemudoma dobila vesoljsko znamenje o tem, da ‘bo Mohoričeva moja diploma številka ena’! Potem sem naletela še na tv-intervju z dr. Kraljem, nato sem izvedela, da je že lani prejel nagrado za najboljši prvenec leta za knjigo Kosec koso brusi. Ko pa je letos prejel še nagrado fabula, je bilo branje te zbirke kratkih zgodb neizogibno. In Delovega intervjuja tudi.
V zbirki je pet zgodb. Vsem petim je skupno prepletanje fantastike in stvarnosti, obe dimenziji pa sta pogosto tesnobni in tako medsebojno prepleteni, da je na določenih mestih med njima skrajno težko postaviti jasno ločnico. To me je kot bralko motilo, a bi knjigi morda morala dati še eno priložnost  in bi bila stopnja razumevanja višja (ob bolj zbranih, spočitih, nevečernih, spomladanskih večerih). 
Kraljevi liki so ujeti posamezniki, taki, ki so determinirani s strani družbenega sistema, revščine, zasvojenosti, lastnega talenta … Vsem je skupna želja po uspehu, denarju ali vsaj ugledu, vsak na svojem področju hlepijo po osebni izpolnitvi, ki pa se prav nikoli ne zgodi, ker je ovir na poti več kot lukenj, ki bi se jih dalo preskočiti brez prask. Vsaka zgodba prinaša nek nov svet, kar se mi je ob branju zdelo zelo zanimivo, saj se dr. Kralj skozi te pripovedi izkaže kot izredno razgledan pripovedovalec, ki lahko prepričljivo pripoveduje o gledališkem zaodrju, ki ga je zaradi svojega preteklega dela resda dobro spoznal, ali pa o zasvojenosti z igrami na srečo ali o mladih umetnikih, ki iščejo svoj umetniški izraz pod dunajskim soncem. Ti liki so nerazumljeni, revni kot cerkvene miši, obupani, željni uslišanosti, po svoje tudi naivni … V teh zgodbah ni večvrstičnih opisov čustev, zelo malo je balasta o notranjih stanjih literarnih likov, a vendar bralec splošno vzdušje prepozna že v prvih odstavkih vsake od zgodb. Kot bi med branjem zares slutil in slišal kosca, ki brusi koso … šrc-šrc ali kakorkoli že zveni brušenje kose. Ali po domače: tik-tak, življenje se izteka. In zmeraj se izteče. Ni razloga za žalost. Tako pač je.
Share on FacebookTweet about this on TwitterEmail to someonePrint this page

Dodaj odgovor