Nisem

Dušan Jovanović: Nisem (Študentska založba, Ljubljana, 2011, 85 str., 24 eur)

S pesniškega večera z Dušanom Jovanovićem sem se vrnila z novo knjigo v torbi. Štirje evri popusta, še sveža zbirka Nisem, v njej pa pesmi brez naslovov, naštevanke, ki sem jim slavo pela že v prejšnji objavi.
Jovanović včasih začne z Bojim se …, včasih z Nisem … ali pa okrog glagolov, kot so pokvariti, izgubiti, pozabiti, padati in zasvinjati tke pesmi o življenju, konkretnih predmetih iz vsakdana in metafizičnih rečeh, ki se svinjajo, padajo, pozabijo, izgubijo in pokvarijo. Pa ni vse tako črno in uničujoče, kot se morda bere na prvo žogo. 

Čeprav je Aleš Šteger v spremni besedi k zbirki izpostavil kar nekaj argumentov, ki nasprotujejo temu, da naj bi šlo za čiste osebnoizpovedne pesmi avtorja (Šteger pravi, da gre le za umetniško zapeljevanje), mislim, da je to vseeno zbirka pesmi, ki nudi veliko mero jasnih avtobiografskih elementov, ki pesmi delajo prepričljive. Iz nje seva duh po tem, da je zbirka nastala pod rokami nekoga, ki ni mlad, zanesen poet, ki bi že na prvi strani zbirke kriknil nekaj evforičnega o svoji premišljeni in dodelani liriki, polni zapletenih pesniških podob, temveč nekdo, ki nenazadnje v rojstnem listu vseeno nosi letnico 1939 in do leta 2011 še ni izdal pesniške zbirke, kar pa ne pomeni, da gre zgolj za posrečen prvi poskus, ampak za to, da je iz pesmi mogoče pobrati marsikatero modro na račun nas samih – bojim se tisoč in ene stvari, a se nimam za strahopetca (Jovanović, 2011, str. 25). Nisem ni zbirka obžalovanja zaradi vseh ‘nisem’. Predvsem pokaže na tisto, kar pa vseeno si
Share on FacebookTweet about this on TwitterEmail to someonePrint this page

Dodaj odgovor