Vrvohodec

Jurij Hudolin: Vrvohodec (Študentska založba, Ljubljana, 2011, 217 str., 25 eur)

O Vrvohodcu razmišljam že nekaj tednov – naprej zato, ker imam o romanu namen napisati literarno kritiko in to pač zahteva nekaj večdimenzionalnih knjigi posvečenih mentalnih trenutkov (haha), potem pa zato, ker o romanu še vedno nimam izoblikovanega zares stabilnega in enotnega mnenja.
Zgodba je definitivno zanimiva, junak tudi. Frank Konečnik, popis njegovega življenja od 1930 do 2010. Prvoosebna pripoved, ki bljuva to in ono – Konečnik je vse mogoče. Najprej harmonikaš, potem zaposleni v zaporu, nato upokojenec. Vmes pa predvsem in samo alkoholik. Pa spet ne samo alkoholik – to ni tip alkoholika, ki bi bil posebno disfunkcionalen za družbo. Ali za samega sebe. Nekako deluje. Nekako preživi, pa čeprav doživi vsaj tri delirije in čeprav se vmes dvakrat poroči in loči. In ima dva otroka, za katera ne skrbi. Še vedno ohranja službo in še vedno ohranja pozitivno predstavo samega sebe – Konečnik nekajkrat sicer poskuša nehati piti, tudi na zdravljenje se odpravi, a resne želje po življenju brez šilca v njem ni zaznati. In nad tem ne tarna. Konečnik sprejme svoj alkoholizirani jaz in živi baje zadovoljno. Je zato egoist? Tudi o tem težko sodim – prva žena se je ujela s pisateljem, druga s Hrvatom, otrok ni zlorabljal, res je, da odraščajo brez očeta, a vendar … Kot bi bil Konečnik prototip odgovornega in zavednega alkoholika. Če kaj takega sploh obstaja. Po drugi strani pa se postavlja vprašanje – čemu pije, če mu sicer sploh ne gre tako slabo? Čemu se sam, baje zelo izobražen in razgledan, tako rad zadržuje v Rovtah, v beznicah in popiva z ljudmi, ki jim ne gre zaupati? Konečnikov svet je konfuzen tudi zaradi časa, v katerem živi – v osemdesetih, na vrhuncu njegove alkokariere, Jugoslavija že poka po šivih in nasprotniki sistema so pod kao skritim nadzorom. Tudi Konečnik naj bi bil s svojim kritičnim in neposrednim umom nevaren material. Tako so v Vrvohodcu zanimivi odlomki, ki sestavljajo kvazidosje o Konečnikovih premikih in odločitvah – jih sprejema sam ali jih zanj sprejema kdo drug, celo država? 
V romanu poleg kupice literarnih oseb, med katerimi se zlahka izgubiš (pa na srečo dovolj izstopa sam Konečnik, da se spet najdeš), izstopa še jezik – Hudolin je pesnik in to se pozna v marsikateri z metaforo nabiti vrstici romana. Besedišče je zares pestro, morda eno bolj pestrih in prepoznavnih v slovenskih romanih, ki sem jih prebrala v zadnjem času, vseeno pa imam pomisleke glede jezika, ki ga govori Konečnik – na eni strani super domišljijske kletvice, na drugi sofisticirana govorica najbolj izobraženih. Nasprotje se mi zdi preveliko, da bi mu verjela. In zares, zares mi je šla na živce besedica ‘evoluirati’ – Hudolin jo uporabi skoraj na vsaki tretji strani. Morda bi tu in tam lahko uporabil kakšno drugo.
Share on FacebookTweet about this on TwitterEmail to someonePrint this page

KOMENTARJI

  1. Meni je bila knjiga všeč, mogoče tudi zato,ker sem živela v Titovih časih in mi je dogajanje, ki ga Hudolin oz. Frank Konečnik opisuje, zelo znano. Knjiga je dinamična, ker nastopa veliko ljudi in mnogo se dogaja, večini moških, ki se pojavijo v knjigi pa je skupno popivanje. Kot pa pravi bralnica, tudi meni so nekateri izrazi šli na živce, nekako simpatičen pa mi je bil izraz za alkoholike – kozarčkarji, čašičarji :). Bom poiskala še njegova druga dva romana Pastorek in Objestnost.

  2. Prebrala sem še knjigo "Pastorek". Saj ne vem, kaj naj si o njej mislim. Groza, groza, kaj je doživljal ta mladoletnik Benjamin. Ali ima Hudolin zelo bujno domišljijo ali pa je tudi kaj avtobiografskega zraven. Kje jemlje toliko krutosti in jih spravi na papir ? In kot pri vrvohodcu je tudi tukaj alkohol tisti, ki določa življenje marsikomu.

Dodaj odgovor