Zlatin dnevnik

Zlata Filipović: Zlatin dnevnik – otroštvo v obleganem Sarajevu (Mladinska knjiga, Ljubljana, 1994, prevod Marjeta Gostinčar Cerar)
Ko sem bila v četrtem ali petem razredu sem eno poletje ležala na ploščicah balkona in brala Zlatin dnevnik – knjigo, ki sem jo tisto leto dobila ob koncu šolskega leta od babice in dedka. Potem je knjiga obstala na knjižni polici in zdaj me je nekaj ponovno pritegnilo k njej. Zanimivo srečanje s knjigo, ki sem jo brala kot otrok … In knjiga še zdaleč ni otroška.
Zlata Filipović se je rodila leta 1980 v Sarajevu. Bila je pridna šolarka, igrala je klavir, se družila s prijatelji, njena mama in oče sta imela dobri službi v centru mesta, njihovo stanovanje je bilo urejeno in varno, Zlata pa je svoja mladostniška doživetja leta 1991 začela zapisovati v svoj dnevnik, ki ga je poimenovala Mimmy. Mimmy bi lahko postal še en dnevnik med množico drugih, v katerih (večinoma) dekleta izpovedujejo svoja metuljčkasta nagnjenja do K. in prezir do sošolke J., ali pa se v dnevniku sprašujejo o tem, čemu se je potrebno vsak dan učiti te smešne in neuporabne šolske reči. Če pa se nekje na sredi prične vojna, se dnevnik spremeni. Napolnijo ga strah, bolečina, žalost, tragedije, drobna veselja, upanje in – brezup. Zlatin dnevnik prinaša informacije o začetkih vojne v Sarajevu, ki segajo v pomlad 1992, dnevnik pa je že leta 1993 potoval po svetu, saj so ga prevedli v mnoge jezike. 

Kaj čutiti ob tem, ko prebiraš o otrocih, ki so žrtve granat in ostrostrelcev? Si je mogoče predstavljati dve leti brez elektrike, vode in plina? Kaj si misliti o tem, da so ljudem edini stik s sorodniki predstavljala pisma, ki pa so čez čas prenehala prihajati? Lahko bralec, ki vojne ni doživel, sploh zares dojame vojni dnevnik mlade deklice, ki pri 12 letih odkrito zapiše, da jo od vsega, kar se dogaja, najbolj boli nedorečenost, ker nihče ne ve, kdaj se bo vojna končala? Če sploh kdaj. Zlatina mama Zlato tolaži, da bo vse to nekoč minilo, Zlata pa Mimmy zaupa, da si tu in tam ob takih stavkih, v katere premočno dvomi, zaželi svoje življenje preprosto končati. Odkrito obsoja ”fante” tam zgoraj, ki jih krivi vojne in nasilja, pogreša brezskrbnost, želi si druženja s prijateljicami, smučanja na Jahorini in čeprav se v Sarajevu čas povsem ustavi, tu in tam še jejo torto s sosedi in se pretvarjajo, da bo novo leto prineslo spremembe.
Meni se je bilo v knjigo sprva zelo težko vživeti in sem kar drvela skozi strani, v drugi polovici knjige pa sem hitrost namenoma prilagodila tematiki in čeprav si ne delam utvar, da si lahko vojno v kakršnemkoli oziru sploh predstavljam, sem knjigo zaprla nekako brez sape … In z radovednostjo – kje je Zlata Filipović danes? Je še vedno v Parizu, kamor se je kasneje na podlagi izdaje svojega dnevnika lahko izselila z družino? Kaj počne in kaj danes meni o Sarajevu, v katerem je odraščala? Vse to in še več ve wikipedia.
Share on FacebookTweet about this on TwitterEmail to someonePrint this page

KOMENTARJI

  1. S tem prispevkom si mi vzbudila en tak prijeten nostalgičen spomin na otroštvo. Tudi jaz sem Zlatin dnevnik prebrala na dušek in glede na to, da sem v času vojne za Slovenijo bila premajhna, da bi razumela, kaj se dogaja, so bili Zlatini zapisi v veliko pomoč pri dojemanju tega, da včasih pač ne veš in ne razumeš vsega. Sicer teh vojn ne moremo primerjati, pa vseeno.

  2. 1440 dni, kolikor je trajalo obleganje Sarajeva, nanese nekje 4 leta (5.4.1992-29.2.1996). 😉

    LP

  3. Tomaž, že res, Zlata pa je v Sarajevu z družino živela 'samo' prvi dve leti vojne.

  4. Čas, ki ga opisuje Zlata v svojem dnevniku, sem doživljala preko medijev, pri nas je bilo na srečo vojne takrat že konec. Vsa grozodejstva, ki smo jih na ta način videli, so bila zame nepojmljiva, nisem mogla razumeti, kaj so zmožni početi ljudje, s katerimi smo živeli v eni državi in smo jih imenovali "bratje". V času razpadanja Jugoslavije sem bila že odrasla, zato me je to, kar se je dogajalo, strahotno pretreslo in zelo veliko sem prejokala ob gledanju zverinstev, za katera nikoli nisem verjela, da se lahko dogajajo pri »nas«..
    Ob prebiranju Zlatinega dnevnika sem se v mislih takoj spomnila, kaj sem o dogajanju v Sarajevu videla po TV. Še zelo dobro se spomnim, kako so ljudje hodili po vodo, v strahu pred ostrostrelci, kot opisuje Zlata,pokoli na najbolj obljudenih krajih Sarajeva, veliki beli križi novih grobov, ki so se množili vsepovsod po mestu, pa življenje v nemogočih razmerah, strah, kaj bo, kaj je s sorodniki, ki so živeli kje drugje in predvsem ta negotovost, ko ne veš, koliko časa še, kdaj bo končno konec….. mogoče sem vse skupaj doživljala še bolj čustveno, ker je bil moj sin takrat star leto in pol in sem nehote pomišljala, kaj bi bilo, če bi se to dogajalo nam…..
    Obupni časi, na srečo so se za Zlato končali srečno in po podatkih iz wikipedie je punca nekaj naredila iz svojega življenja. Bravo !

  5. LAHKO BI POSNELI SERIJO PO NJENEM DNEVNIKU

  6. LAHKO BI POSNELI SERIJO PO NJENEM DNEVNIKU

Dodaj odgovor