Hvala vam, bogovi, za te blodnje

Tone Partljič: Hvala vam, bogovi, za te blodnje (Litera, 2010, Maribor, 343 str.)

Gospoda Toneta Partljiča sem v živo prvič srečala v naši pionirski knjižnici, ko sem (ne vem zakaj in kako) sodelovala na nekem mladinskem literarnem dogodku in brala odlomek iz njegove knjige Slišal sem, kako trava raste. Potem je zagotovo prišel še kdaj na obisk na našo osnovno šolo, ko smo sklenili bralno značko ali kaj podobnega, včasih sem ga videla v mestu in nazadnje na predstavitvi njegove avtobiografije Hvala vam, bogovi, za te blodnje, ki se je odvijala decembra 2010. Potem sem čakala na pravi trenutek (ni vedno pravi trenutek za prav vsako knjigo, kajne?) in jo zdaj tudi prebrala … 
Odkrivanje skrivnosti življenja tega vedno nasmejanega in prijaznega gospoda (tako sem si ga pač na podlagi vtisov narisala sama pri sebi) je postalo prava pustolovščina, med katero kot bralec obiščeš čas med 2. svetovno vojno in Pesnico in Maribor, se potem seliš sem in tja, se s Partljičem čudiš vsem mogočim prigodam, ko je kot učitelj slovenščine doživel to in ono, pa potem radovedno spremljaš njegov intelektualni razvoj skozi goro prebranih tekstov, pa prva napisana besedila in vedno jasno izraženo željo – biti izobražen, veliko brati, brati, pisati, pisati … Vmes pa ljubezenske zgodbe, spletke in zagonetke, vstop v gledališče, veliko režiserjev in igralcev, mnogo prevoženih kilometrov na relaciji Maribor-Ljubljana in Partljičev skok med poslanske klopi in še in še zanimivih stvari iz ozadja slovenske javne scene. Dinamično življenje na kvadrat!
Knjiga ni le osebna knjiga spominov avtorja, temveč ponuja čisto pravi zgodovinski pregled več področij – krajev, v katerih je Partljič bival ali delal (Pesnica, Maribor, Ljubljana, Sladki Vrh itd.) in ljudi, ki jih je na tej raznoliki poti spoznaval (in teh ni malo) ter stvari, ki se jih je loteval (poučevanje, pisateljevanje, umetniško vodenje gledališča, politika, ribolov …). Kot bi kot bralci dobili omejen vstop v resničnosti šov nekega časa in kraja, kjer osebe opravljajo svoje vloge in pri tem nevede skrbijo za pravi mali cirkus, ali po Partljičevo, teater.

Veliko podatkov, pomešanih s pristnostjo in z iskrenostjo, ki se dotakneta tudi bralca – življenje s svojimi zadovoljnimi vzponi in razočaranimi padci, s prijatelji, ki odhajajo in ostajajo, z družino, ki razume in podpira in s samim seboj ter svojimi dobro ohranjenimi spomini. 
Vsekakor branje, ki lahko zelo prijetno zaznamuje tudi vaše poletje!
Share on FacebookTweet about this on TwitterEmail to someonePrint this page

KOMENTARJI

  1. Končno me je knjiga čakala na eni od polic v knjižnici :). Super branje, zelo zanimivo, ker pač poznam (seveda ne osebno) veliko ljudi, o katerih Partl(j)ič piše in glede, da nisem več mlada, mi je tudi čas, ki ga opisuje, zelo, zelo blizu. Občudovanja vredno njegovo poznavanje vsega, kar je povezano s pisano besedo. Neverjetna življenska pot in zgodba.

Dodaj odgovor