Lepo poletje

Cesare Pavese: Lepo poletje (Delo, zbirka Vrhunci stoletja, 2004, prevedel Bogomir Stopar, 88 str.)

Trenutno prebiram tiste najtanjše knjige iz zbirke Vrhunci stoletja. Za zdaj nisem v dolgometraški bralni formi, imam pa zelo veliko željo po zgodbah in končanih poglavjih – prijeten je občutek, ko še v istem dnevu odložim dobro knjigo. In o njej kaj zapišem. Morda še koga povabim k branju …

Lepo poletje je roman, ki je izšel leta 1949, Pavese pa je zanj prejel italijansko književno nagrado Strega. V središču je šestnajstletna Ginia – formalno gledano samostojna najstnica, ki pridno dela in služi, po drugi strani pa je to punca, ki je pač še zmeraj samo dekle. Hlepeča po tem, da bi čim prej dozorela, da bi pripadala, da bi bila ženska in s tem še bolj drugačna od prijateljic, ki se ji zdijo preotročje. Potem spozna točno takšno punco, kakršna si sama prizadeva biti, in to prijateljstvo postane moreče. Ginia se zaplete z nekim slikarjem, izgublja se med tistim, kar naj bi počela kot prava ženska, izgubi se zaradi tega, ker sledi drugim in nič več sebi. Občuti neko čudno hrepenenje po lahkotnosti in željo po tem, da bi še kdaj užila tisto lepo poletje, ko je bilo morje manj razburkano in ona drugačna. Saj vsi poznamo poletja, v katerih smo si želeli čez noč dozoreti, kajne? In včasih se je, ko je sonce zašlo in je listje porumenelo ter odpadlo, zazadelo, da se je vse to zgodilo mnogo prehitro …
Share on FacebookTweet about this on TwitterEmail to someonePrint this page

Dodaj odgovor