Ljubimec

Marguerite Duras: Ljubimec (Delo, zbirka Vrhunci stoletja, 2004, prevod Gitica Jakopin, 93 str.)
Ljubimec je še en roman med mojimi tatankimi tega poletja … Še Živalska farma in Smrt v Benetkah, potem pa se bom morala v zbirki Vrhunci stoletja sprijazniti tudi z večjim kupom vezanega papirja 🙂
No, Ljubimec je, kot razkriva že jasen naslov, seveda ljubezenski roman. Avtobiografski, če smo natančni. Pisateljica in režiserka Marguerite Duras se je rodila v francoski Indokini in tam preživela svoje otroštvo, ki ga v Ljubimcu popolnoma osvobodi površinskosti in lažnih idealov. V tem otroštvu ima težavne odnose z brati, ki so do nje kot edine deklice oblastni in ukazovalni, mati, ki sama skrbi za celotno družino, pa svojo hčer po eni strani občuduje, po drugi pa posesivno omejuje in jo sili v prehitro odraščanje.
Osrednje dogajanje se plete med Durasovo, takrat petnajstletno deklico, z moškim klobukom na glavi in rdečo šminko na ustnicah, ki jo tistega dne ob reki drugi vidijo kot pocestnico, neki moški, veliko starejši od nje in povrhu vsega še Kitajec, pa se vanjo zaljubi in jo povabi v svojo limuzino, katere vrata deklica, čustveno zmedena, malo zaljubljena in zelo zaskrbljena, potem še mnogokrat odpre in zapre. In odpre in zapre. Vstopa in izstopa iz te limuzine, kot bi ob tem, ko prisede k moškemu, vstopila v nek drugačen svet od tistega domačega, iz katerega se potem dokončno izvije. Za vedno. Ljubimec pokaže tudi na to, da včasih ljubimca ne prepoznaš v sedanjosti … Včasih mora vmes preteči obilo vode in dežja, pa rek in morij … Potem si naenkrat sivolas in pri sedemdesetih letih spoznaš, da je to bila ljubezen. No, morda pa leta poskrbijo tudi za to, da se spomin nesramno zapraši in daje lažen občutek, da je ljubimec zares bil ljubimec … Kdo ve. Vsekakor je zgodba Durasove ena tistih, ki potrjuje tisto o sovplivanju drugih ljudi na naše odločitve … Ona brez tega Kitajca morda nikoli ne bi odšla v svet. Zato ga imenovati ‘ljubimec’ pač ni pretirano …
Share on FacebookTweet about this on TwitterEmail to someonePrint this page

KOMENTARJI

  1. Zaradi tvoje Bralnice me knjige vlečejo kot nore! Ampak časa mi primanjkuje. 🙁

  2. Marna, potem pa želim, da ga bo čim prej čim več! 🙂

  3. Ha, pravkar berem ravno to knjigo in tudi jaz si domišljam, da če najprej preberem tatanke iz Vrhuncev, da bodo tudi tadebele čudežno shujšale, ko pridem do njih. 🙂

    No, pa imam na srečo še Slovensko zgodbo na policah, kjer seveda tudi najprej pobiram tiste tanke. 🙂

    Iz dotične knjige pa mi je (kljub temu, da sem šele nekje na sredini) najbolj ostalo v glavi tisto opisovanje "fotografije", ki je ni, ampak, ko pogledaš nazaj, vidiš, da bi morala obstajati, ker je bil to nek ključen dogodek v življenju.
    Ker podobno razmišljam in se sproti sprašujem ob kakih dogodkih, kaj če je tole zdaj kakšna pomembna fotografija, pa še ne vem. 🙂

  4. Prebrala sem 3 njene knjige: Ljubimec, Bolečina in Moderato cantabile. Ljubimca sem brala že 2x, nazadnje 5 let nazaj, pa sem ga zdaj razumela popolnoma drugače, kot takrat in mi je bilo marsikaj bolj jasno. Pred Ljubimcem sem prebrala drugi dve, tako, da sem že tam spoznala nekaj o pisateljičinem življenju in sem Ljubimca lahko bolje razumela. Je pa Bolečina strašansko žalostna knjiga in pisateljica je res doživela kar nekaj hudih stvari. Ni mi žal, da sem prebrala vse tri knjige.

Dodaj odgovor