ČE ŠKRIPA MED HČERJO IN MATERJO

Če škripa med hčerjo in materjo je v originalu izšla že leta 1990, in sicer pod naslovom When you and your mother can’t be friends. Slovenski prevod naslova je nedobeseden in glede na vsebino knjige po mojem mnenju primernejši od angleškega. 

Knjiga je izjemno berljiva, ponuja pa toliko zgodb in misli, o katerih je vredno premišljevati, zato v ta informativni zapis le stežka pospravim vse tisto, zaradi česar jo priporočam v branje.

Okvir knjige je takšen: Victoria Secunda je ženska, hči, mati (nisem še uspela poizvedeti, ali je po poklicu novinarka ali/in psihologinja). Na terenu je opravila intervjuje z več kot 100 ženskami, ki so v odnosu mati-hči. Paleta teh izkušenj je pisana, avtorica pa je na podlagi živih zgodb razvila lasten sistem odnosov, ki se spletajo med dvema ženskama, med materjo in hčerjo.

Secunda izhaja iz prepričanja, da je odnos med materjo in hčerjo specifičen zaradi obilice dejavnikov. Je poseben, pa naj bo slab ali dober, je drugačen od vseh drugih odnosov v življenju neke ženske. Secunda mater ne glorificira. Pravzaprav se v knjigi ne postavlja na eno ali drugo stran.

Trdi, da so nekatere matere in hčere od nekdaj v kakovostnem odnosu, večina pa mora za tako stanje kaj postoriti. Izhaja iz premise, da ima otroštvo izjemen vpliv na nadaljnje čustveno odzivanje človeka. Ruši stereotip popolne matere, s prstom pokaže na njihove objektivne napake, obsodi nasilje, zlorabljanje, izigravanje. A vse ni tako črno. Med materjo in hčerjo je mnogo sivega prostora, vsakodnevnih konfliktov, hčerinih pubertetnih umikanj, pa maminih zaščitniških približevanj … Secunda se najbolj posveti prav tej sivi coni med njima.

Izpelje pet tipov mater in šest tipov hčera ter nakazuje, kako usodno lahko nerazrešen odnos med glavnima akterkama vpliva na njune druge odnose in vloge v življenju. Njun odnos naj bi bil temelj vsem ostalim. Da bi hči lahko odrasla, se mora odcepiti od matere. Da bi mati lahko to izgubo prenesla, si mora priznati, da izguba na neki točki boli. In ne boli samo nje, ampak tudi hčer.

Navaja tri možnosti razrešitve odnosa med njima – prijateljstvo, premirje in razvezo, pri čemer v ospredje postavlja temeljno ugotovitev, ki bi jo morale za svojo slej ali prej vzeti vse odrasle hčere (pa se mnogim zaradi takih in drugačnih razlogov ne posreči zlahka): tudi mati je samo človek.

Hja, boste rekli, da življenja in odnosov ni mogoče popredalčkati v tipe, ker bi bilo to preveč površno in preprosto. Se strinjam. Po drugi strani pa tovrstno predalčkanje, ki temelji na obilici zgodb in argumentov kakor v knjigi Če škripa med hčerjo in materjo, bralcu ponuja sistematičen pregled nad kupom nepreglednosti, občutkov, čutenj in misli.

Sploh ni nujno, da v taki knjigi v celoti prepoznaš sebe in s prstom pokažeš še na mater, ki je tako ali tako vsega kriva (pa seveda ni). To knjigo je mogoče brati tudi tako, da jo najprej odpreš z zadržkom, potem pa po njej z radostjo in odprto glavo brskaš do konca, ker v vsebini prepoznavaš delčke sebe, svoje matere, babice, tete, sosede, prijateljice, njene matere … To ni detektivska aktivnost, v kateri bi iskali krivca, temveč je neke sorte raziskovanje obrisov tistega, kar smo, pa če (si) to priznamo ali pač ne. Da bi lahko sprejel, moraš najprej razumeti, kajne?

Victoria Secunda: ČE ŠKRIPA MED HČERJO IN MATERJO (UMco, Ljubljana, 2011, prevod Branko Gradišnik, 582 str.)

Share on FacebookTweet about this on TwitterEmail to someonePrint this page

KOMENTARJI

  1. Zdi se zelo zanimivo. Glede na to, da imam sina, lahko mogoče najdeš še kakšno branje o takem odnosu, ki je prav gotovo nekaj popolnoma drugačnega kot ta, ki ga opisuješ ti.

  2. Matjana, bom na preži in če kaj najdem, takoj sporočim 🙂

Dodaj odgovor