Jugoslavija, moja dežela

Goran Vojnović: Jugoslavija, moja dežela (Študentska založba, Ljubljana, 2012, 281 str., 23 eur)

Tole je knjiga prihodnosti! Dobesedno. Vojnovićev roman je namreč izšel z letnico 2012 in ne z 2011 🙂

Knjiga je baje razprodana, o Vojnoviću pa se po Čefurjih raus spet veliko govori – en intervju z njim je v današnji Mladini, drugi v zadnji Bukli, skratka … Sem jo morala prebrati. Jugoslavijo, mojo deželo, namreč.

In sem ugotovila tole – zelo mračen je tale roman. Saj so tudi Čefurji grenki, a v Jugoslaviji ni niti tiste čefurjerausevske tančice humorja, ki bi prekrivala siv, izgubljen svet posameznika, Balkanca v Sloveniji. V tem romanu je vse temno, brezbarvno, zelo malo reči se obeta v prihodnosti, vse se odvija v neki grdi preteklosti, krvavi in mrzli noči. Taki so tudi občutki ob branju – prvih nekaj deset strani mi ni in ni steklo, toda zadnjih nekaj deset sem kar pojedla. Morda mi za popolno doživetje tega romana manjka tisti delček življenja neke generacije v Jugoslaviji, ker tega pač nikoli nisem izkusila, saj sem se rodila kasneje, a vendar je knjigo mogoče doživeti izrazito odcepljeno od ideje Jugoslavije – o njej ti ni treba vedeti skoraj ničesar, pa ti knjiga pove ogromno. Ker je bolj kot o Jugoslaviji to v resnici zgodba nekega nesrečnega otroka iz Pule, ki je oboževal poletje, morje in igrače, potem pa mu je bilo vse to zaradi vojne odvzeto. In zaradi očeta, ki ga v mislih za več let pokoplje, potem pa ta vstane od mrtvih in se z njim sreča na Dunaju. Kaj bi naredili, če bi bil vaš oče vojni zločinec? To se sprašuje tudi Vladan. In na 280 straneh mu to kar dobro uspe. Khm, no, Vojnoviću pravzaprav.