Dnevnik Ane Frank

Anne Frank: Dnevnik Ane Frank (Mladinska knjiga, 1994, 347 str., prevedla Polonca Kovač)

Dnevnika Ane Frank pa nisem v svojem otroštvu oziroma najstništvu nikoli brala. Nimam pojma, kako to, da mi je ušel (pa imam dnevnike sicer zelo rada), je pa to po drugi strani dobro, ker sem se knjigi posvetila v malo bolj zrelih (khm, haha) letih in morda se me je dnevnik zato bolj dotaknil, kot bi se me pri dvanajstih … Morda pa ne bi bilo razlike – ne vem.
Anino zgodbo in zgodbo njene družine sem poznala le okvirno – druga svetovna vojna, Nizozemska, ujeti v hiši, tudi na zunaj sem jo videla ob obisku Amsterdama (in zdaj mi je žal, da se takrat nisem postavila v dolgo vrsto pred muzejem in si jo ogledala pobližje) … Pa me je Anin dnevnik vseeno tako zelo pretresel. Njeni zapisi so tako ganljivi in živi, iz njih pa veje toliko zrelosti in empatije. No, pa saj je vmes tudi kak zares neroden in po otročje lahkoten ali naiven zapis, ampak teh je malo … Ves čas sem se vrtela okoli vprašanja, kdo bi bila Ana danes, kakšna ženska bi postala, s čim bi se ukvarjala in ali bi bila zadovoljna. Ko se le ne bi razpletlo tako, kakor se je … In to v trenutku, ko je Ana čutila, da prihaja tisti težko pričakovani čas, ko bo svobodno zrla v veje dreves, se s kom držala za roke in pisala knjige. In drevesa so obstala …Knjigo je resda napisala, a kaj ko za to ni nikoli izvedela.
Share on FacebookTweet about this on TwitterEmail to someonePrint this page

Dodaj odgovor