Cavazza

Vesna Milek: Cavazza (Študentska založba, 2011, 261 str.)
Če bi morala o tem biografiji povedati nekaj zelo kratkega in hitrega, bi izbrala tole besedo: ganljivo.
Potuješ med življenjskimi postajami Borisa Cavazze, nekaj podrobnosti poznaš že od prej, mnoge so čisto nove, in vsaka stran je nabita z nekimi močnimi čustvi, ki se med branjem naselijo vate, in niti za trenutek ne pomisliš, da zgodbo v resnici zapisuje nekdo drug. Slišiš glas Cavazze, povsem logično se ti zdi, da je pač sedel pred računalnik in pisal o svojem življenju, zdaj, ko ima nad njim nek jasen pregled in se lahko z bero let na ramenih obrne nazaj, po preteklosti … potem pa te racionalno spoznanje o tem, da je življenje v formo romana (po)spravila Milekova, kar malce zmede. Nova vprašanja – kako nekomu, dvema, uspe na tako prepričljiv način napisati tako knjigo? Kako povzeti vse tisto, kar šteje, kako ubesediti bolečino drugega, kako predstaviti njegov notranji svet, če ta ni del nekega izmišljenega literarnega sveta, ampak plod resničnosti, oh, še kako resnične resničnosti nekoga drugega?
Ko sem Cavazzo, knjigo, odložila, sem za trenutek postala in šla po zrak pred odprto okno … Kot bi na prsi leglo nekaj težkega. Preberite!
Share on FacebookTweet about this on TwitterEmail to someonePrint this page

KOMENTARJI

  1. Življenjska zgodba Cavazze je impresivna! Jezik in slog pisanja pa ni ravno na visokem literanem nivoju ampak je prilagojen splošni populaciji, ki večinoma ne bere veliko.

  2. Življenjska zgodba Cavazze, ki je opomnik, koliko hudega lahko človek pravzaprav prenese v enem samem življenju. Ostanejo pa brazgotine, ki človeka tu in tam vržejo s tira, mu "povedo", da je vendar le človek, z omejeno zmožnostjo preživljanja hudih preizkušenj, ki jih življenje postavlja pred nas.

Dodaj odgovor