Hvalnica rešnjemu telesu

Alojz Ihan: Hvalnica rešnjemu telesu (Cankarjeva založba, 2011, 137 str., 7,95 eur)

Že lani sem si rekla, da bom prebrala eno izmed Hvalnic, ki so bile takrat precej brane – kolebala sem torej med Möderndorferjem, Svitovo in Ihanom. Izbrala sem zadnjega, ker me je avtor s svojim razmišljanjem in védenjem o telesu prepričal že s svojo Do odpornosti z glavo.

Hvalnica rešnjemu telesu je napisana v obliki prvoosebnega razmišljanja patologa, Slovenca, ki se je s trupli sprva družil v Ameriki, zato je tema ‘ameriško : slovensko’ logičen ovinek hvalnice, ki se sicer večinoma zadržuje na polju telesa, slovenskega telesa, njegove specifičnosti, zavrtosti pod težo zgodovine in družinske patologije, ki onemogočata (pre)tok življenjskih energij in tekočin. Prav slednje avtor znova in znova izpostavlja – nujno kroženje, iztekanje, odtekanje, kar obsega vsakodnevno praznjenje črevesa, mehurja, mod in tudi zaboja čustev tam nekje na podstrešju, v glavi ali srcu (kdo ve, kje so v resnici doma). To so reči, ki morajo biti v stalnem gibanju in jim mora človek vedno dati prednost – predvsem pred parazitsko službo, nezadovoljno ženo, izkoriščevalskimi otroki. Ideja je privlačna tudi nekomu, ki po izobrazbi ni zdravnik, a je žal na delu tudi kup posploševanja, ki ga bralec sprva uvidevno spregleda, češ, saj gre samo za drobce pripovedovalčevega (ne avtorjevega) toka misli, potem pa se stavki, polni občasno tako banalnih in površnih prepričanj, tolikokrat ponovijo, da knjiga postaja surova, nikakor ne hvalnica. Morda je to avtorjev zavestni prijem, ki naj bi na koncu branja učinkoval ironično, morda celo katarzično in razsvetljeno, v obliki spoznanja o bolni družbi, ki proizvaja bolne posameznike, teh pa so vse bolj siti celo zdravniki? No, ponovitev (in jezikovnih napak tudi!) je v besedilu vseeno preveč in po 137 straneh jih je bralec Hvalnice rešnjemu telesu že naveličan.
Share on FacebookTweet about this on TwitterEmail to someonePrint this page

Dodaj odgovor