Nadomestne volitve

J. K. Rowling: Nadomestne volitve (Mladinska knjiga, 2012, 499 str., prevedli Jolanda Blokar in Nataša Müller, 34,96 eur)

Nadomestne volitve so me spomnile, kako pomembno je, da svoje vtise o knjigi na Bralnico zapišem takoj, ko jo preberem. Ta roman je še zelo svež v moji glavi, žal pa imam dolžnost kaj uporabnega zapisati še vsaj o štirih drugih, ki sem jih prebrala konec lanskega leta, pa nisem imela priložnosti za bloganje. Heh, bojim se, da se bo spet pokazalo, kako šibek je moj bralni spomin …

No, naj poudarim, da nisem prebrala niti vrstice nobenega od delov Harryja Potterja, zato primerjave med mladinsko in odraslo literaturo Rowlingove ne morem delati. Se mi pa zdi zanimiv in hvale vreden uspeh, ki ga je ob omenjenih knjigah doživela – da lahko knjige masovno navdušijo, se potem berejo in se o njih govori, je vendar dobro.

Nadomestne volitve so po mojem mnenju zelo fino branje. Zgodba se odvija v majhnem angleškem mestecu, vse pa se smuka okoli praznega političnega stolčka. Kot se za majhno mesto spodobi, je na trgih in v kavarnah polno govoric, spletk, ugibanj in sumničenj, vse skupaj pa se bere kot spretno zapisana nadaljevanka, v kateri postopoma spoznavaš en kup posameznikov, ki jih stran za stranjo umeščaš v družine, povezuješ v odnose sošolec-sošolka, mati-hči, oče-posvojenec, partner-partnerica, brat-sestra, lastnica trgovine-tašča in tako naprej skoraj v neskončnost. Na srečo sem si kljub izredno raztresenemu branju uspela sestaviti relativno delujočo podobo Pagforda in Fieldsa, ki sta kraja, ne nujno angleška in tam nekje daleč na otoku, temveč bolj univerzalna pojma za oblike človeškega združevanja v občine in okraje, na površju bleščeče, v osrčju pa gnile. Bolj kot politična zgodba so Nadomestne volitve skupek več mini družinskih sag, pri čemer se vsaj ena na koncu (ne)pričakovano konča bridko – s tihim zavedanjem, da se vendrale ne bi moglo odviti drugače.