Težko se je na koncu zjokati ob knjigi, za katero ti vsaj trije ljudje rečejo, da paaaazi, ker bodo na koncu zagotovo sledile solze. So moje res stekle po licu?
Roman je fino napisan, tekoče berljiv, pritegne in raztegne zgodbo moškega in ženske na prijetno doživetje, čeprav tema v osnovi niti ni tako zelo … prijetna. Lika se med seboj precej razlikujeta, prihajata iz različnega sveta, a zdi se, da se ob stikih resocializirata. Kako bi pa sicer najbolje spoznal sebe, če ne prav ob drugem, ki je tvoje nasprotje, zaradi česar si prisiljen, da svoje življenje, vrednote in poglede na svet vendarle oživiš, popestriš ali pa vsaj na novo premisliš? Ta notranja rast nje in njega je v romanu krasno prikazana, dobro pa je ubesedeno tudi dejstvo, da ti ne glede na vse, karkoli že storiš za drugega ali/in zaradi drugega, ne preostane nič več kot to, da si … Tam, zdaj, takoj. Ob njem.
Na koncu knjige nisem jokala – pričakovanja pač sušijo solzne kanale, haha. Čutila pa sem mirno zadovoljstvo, da sem jo dobila v roke, četudi je težka več kot 500 strani (in zdaj že vem, da se v take špehe spuščam redko in z zadržkom).
P. S. Nekaj let po branju romana sem pri filmu porabila paket robcev. Ah …
Jojo Moyes: OB TEBI (Mladinska knjiga, 2013, 568 str., prevedla Radojka Manfreda Modic)
Tudi mene caka na polici..