Delaj, teci, živi

Samo Rugelj: Delaj, teci, živi (UMco, 2012, 219 str.)
Delam in živim, to že, tečem pa nikakor in sploh ne. Lahko pa se bežno spomnim na tole mojo tekaško (in nikoli končano) dogodivščino.
Zato se mi je tudi zdelo, da me knjiga, v kateri avtor opisuje svoje priprave na maraton, sploh ne more zanimati. Občudujem sicer tiste, ki tečejo, v maratonca (še v 10- ali 21-kilometrskega tekača) pa se res ne morem vživeti – ne v njegovo kondicijo, voljo in moč, niti v njegove motive, zakaj pri vragu svoje telo in um podvreči takemu stresu.
No, pa je bila povsem dobra odločitev, da sem Ruglja vseeno prebrala, ker me je s svojim simpatičnim pogledom na tek precej pritegnil. Ne k teku (ne, to ne more uspeti nobeni knjigi), ampak k razmišljanju o tem, zakaj neki pa bi nekdo v maratonu ali drugih daljših rednih tekih vseeno videl nekaj res prijetnega zase. Morda me je Rugljev pogled na tek pritegnil toliko bolj, ker je sam skozi celotno knjigo precej dvomeč tekač. Zelo samokritičen, izjemno previden in precej analitičen. Pa razumski in popustljiv do samega sebe. Po drugi strani pa neverjetno vztrajen – a na tisti meni všečen način, ki ne posiljuje z logiko ‘teci, teci, kuža, le teci’ za vsako ceno, ampak teče bolj mirno. Vsaj na podlagi knjige sem si ustvarila tak vtis.
In še en vtis sem dobila po prebranem – da se je pripravljati na maraton občasno peklensko, odteči maraton pa otročje lahko. Tole je verjetno posledica tega, da je v knjigi večina strani namenjenih pripravam (pa tudi o družinski klimi se avtor vmes pogosto razgovori in tako poteši trič-trač potrebo v bralcu), maraton pa kot pikica na i s skopimi opisi mine, kot da tekač ne bi pretekel (in vmes verjetno tudi vsaj malo pretrpel) krepkih 42 kilometrov, temveč  izgleda, kot bi šel v galopu le do trgovine in nazaj. Slučajno pač na Dunaju – da je bolj eksotično. 
Morda prav ta občutek ob branju potrjuje tisto o poti in cilju, pri čemer je prva dolga in jo lahko opišeš na tisoč načinov in podoživiš vsaj še desetkrat, cilj pa včasih ostane v senci, četudi ga dosežeš. Ker ti je pot pravzaprav že prej dala več kot sam cilj enkrat potem … Morda.
Share on FacebookTweet about this on TwitterEmail to someonePrint this page

Dodaj odgovor