Paolo Giordano: Človeško telo (Mladinska knjiga, 2013, 364 str., prevedla Anita Jadrič, 32,96 eur)
Končno sem neko knjigo, ki jo v sedanjosti berejo skoraj vsi, prebrala v danem trenutku tudi sama. Res minimalen časovni zamik se mi je zgodil pri srečanju z Giordanovim drugim romanom – prvi, Samotnost praštevil, mi je bil zelo všeč. Res je, da sem knjigo brala že pred leti in zato ne vem, kakšen vtis bi name naredila danes – dojemanje in ocenjevanje knjig je res močno pogojeno z obdobjem, v katerem jih bereš, s tvojo (ne)zrelostjo, (ne)odprtostjo duha in fazo življenja, v kateri si.
Verjetno je podobno tudi z dojemanjem lastnega telesa. V otroštvu so alfa in omega vsega fiziološke potrebe in že tiho stokanje je dovolj, da ti jih vsaj ena oseba zmeraj in čim prej poteši. Tako bi seveda moralo biti. Pa vsakemu otroku še to ni dano – vem. V puberteti se naše dojemanje telesa pogosto osredotoči zgolj na estetski vidik. Ta faza se mi je osebno zdela grozno naporna. In še danes, v zgodnji odraslosti, mi kak impulz tega časa udari na plano (in še zmeraj se mi zdi točno to – grozno naporno). Morda se s telesom na pravi način srečaš šele, ko/če zboliš. In se je z njim, telesom namreč, zares vredno ukvarjati prav zaradi zdravja.
O tem razmišljam na podlagi Človeškega telesa – ker se veliko motivov romana navezuje na ta stroj, v neki sekundi brezhiben, v drugi sploh ne. Ne vem, kako prepričljiv je avtor v opisih vojne misije in stanja na bojišču, to bi lažje ocenil nekdo, ki razmere pozna od blizu, a mislim, da mu je uspelo spretno povezati telo in značaj svojih literarnih likov, ki so resda pogosto klišejski (fizično najmočnejši vojak je tiran, a v ključnem trenutku nežna duša, fizično najšibkejši vojak pa je mevža, toda v ključnem trenutku pogumen ipd.), a v zgodbi je polno človeških resnic, izgubljenih duš, ki svojo odrešitev čakajo tam, kjer padajo bombe – da bi končno preglasile notranje glasove. Ključno vprašanje, ki se mi zastavlja po branju – kaj lažje pretentaš? Telo ali duha? Oba te lahko izdata.
