Samantha Young: Dublinska ulica (Učila international, 2013, 360 str., prevedla Andrea Potočnik)
Po prvem delu Petdeset odtenkov sive (preostalih dve še nisem prebrala) še ena knjiga, ki igra na podobno violino. Pa se mi je po prvih prebranih straneh že zdelo, da se ne bom prebila do konca, potem pa sem ugotovila, da je stil pisanja vseeno boljši kot tisti pri E. L. James – vsaj malo bolj domiselno je napisano in ne po ves čas istem vzorcu menjavanja podobnih ali celo enakih pridevnikov. Subjektivna prednost tega erotičnega romana je še pripovedni prostor, beri škotski Edinburgh, prizori seksa pa so povsem solidni (če je to tisto glavno, kar vrednotimo in iščemo pri takšnih romanih). Verjetno bi marsikdo glavnima akterjema očital, da njuna pred-, med- in poigra prevečkrat poteka podobno in zato enolično, a roko na srce – če bi pisateljica opisovala bolj eksotične spolne prakse, ki bi se na vsaki peti strani začele z novo črko abecede, bi ji pa zagotovo očitali, da se preveč odmika od povprečne slike spolnega življenja večine in zato povečuje dvom v prebrano. No, saj knjiga res ni prikaz povprečnosti – tako ona kot on sta zelo posebna, pretirano bogata in oba z bolečo preteklostjo, ki jo (ohhhh) ljubezen zaceli … Vse, kar lahko tej knjigi glede na žanr očitam, je konec. Čeprav je prav ta še najbolj v skladu s tipom tovrstne literature, a vendar me je pošteno ujezil. Zmeraj, ko zapremo knjigo, res ne rabijo peti poročni zvonovi.
