Natascha Kampusch, Heike Gronemier, Corinna Milborn: 3096 dni (Učila International, 2010, 233 str., prevedel Janez Lavtižar)
Danes je 177. dan tega leta. Ne, ne ždim namenoma pred koledarjem, niti mi pri štetju ne pomaga kakšna moderna mobilna aplikacija. Vem, ker vsak dan posnamem eno fotografijo ali več teh, združenih v kolaž. Začela sem s 1. 1. 2014 in ja – do danes jih je že 177. Vsaj 177 spominov, ki imajo več možnosti, da ostanejo večni, kot če jih ne bi zamrznila s pritiskom na gumb fotoaparata. Zdi se mi koristno.
In zdi se veliko – 177 dni! Kaj pa če bi jih bilo 3096? Kaj pa če bi tudi to bili spomini, nikoli ujeti v objektiv, prav vsak dan skriti pred očmi javnosti in varno shranjeni v sobo v podzemlju? Kakšne fotografije bi nastale, če bi v 3096 dneh ujetništva Natascha Kampusch imela s seboj fotoaparat?
Spomnim se njenega prvega intervjuja na televiziju po tem, ko ji je uspelo pobegniti od svojega ugrabitelja, Priklopila. Spomnim se predvsem njene rute na glavi. Vživeti se v njeno kožo je nemogoče. Posmehljivo bi bilo trditi, da je možno zares dobro začutiti Nataschino grozo, ki jo je prevevala v letih ujetništva. A knjiga to zelo dobro prikaže. Spomini so zapisani bistro, podkrepljeni so s psihološko analizo, seveda opravljeno za nazaj. Občutki so večkrat poudarjeni, temnica na več mestih podrobno opisana. Majhna, vlažna, temna. Zabetonirana. Klavstrofobično? Si je sploh lahko dovolila začutiti kaj takega, ko pa je želela preživeti?
Glavno vprašanje, ki se mi po branju poraja, je, kako je sploh mogoče nadaljevati življenje, če si kot otrok ugrabljen in kot najstnik spet na svobodi? Vmes pa leta zlorab, strahov, groze, neizhodnosti. Kako premagaš travmo in kakšne posledice ta pusti v človekovi osebnosti? Še kdaj mirno spiš? Sploh spiš?
