Varuh otrokovih dolžnosti

Marko Juhant, Simona Levc: Varuh otrokovih dolžnosti ali nehajte se ukvarjati z otrokovimi pravicami (Založba Čmrlj, 2011, 181 str.)

Uh, nekajkrat se mi je med branjem tega priročnika kar malo zataknilo v grlu. Mogoče zaradi neposrednosti in provokativnosti zapisanega, morda zaradi občasno ne preveč izpiljenega sloga pišočih. A potem sem se udarila po kritičnem umu in si rekla, da bom te sodbe ignorirala. Avtorja nista pisatelja, delo ni literarno, ni mi treba čutiti vseh estetskih dobrin, ki jih prinaša neko branje. Kaj vsebinskega iz priročnika sem torej vzela za svoje?

Vse tisto o tem, da otrok ne smemo zavijati v vato. Jih metati v tisoč in en hobi in od njih pričakovati, da bodo v tem celo uživali. Jih siliti k pretirani tekmovalnosti. In iz njih delati odrasle, ko za to sploh še ni potrebe. Glavna ideja, ki mi je nadvse blizu, je vendarle ta – otrok naj bo otrok, nujno potrebuje čas za igro. Igro. Prosto ali vodeno. Še bolje prosto. Raziskovalno, umazano, domišljijsko, svojo – seveda tudi varno. A naj se ne igra vsepovprek – recimo, ko je dovolj spreten, da pomije posodo, naj to tudi stori. Četudi vmes zlomi kak kozarec ali dva. Postavljajmo pravila, jasna, glasna in močna. Zato, ker smo mi starši z izkušnjami in željami za svoje otroke, a bodimo odprti za njihove predloge, inovacije in kompromise. Fair play, kjer vsak opravlja svoje naloge in ob tem ne občuti mukotrpnih naporov, ampak vir samozavesti in rasti.

Preberite. In če se vam bo napisano zdelo pregrobo, pustite ta pomislek ob strani in berite naprej. Nič grobega ni v tem, če kot starš otroku rečeš ‘ne’ in to utemeljiš. Veliko več bolečin prinaša nenehno uklanjanje otroku in tisto, čemur danes tako radi rečemo razvajenost. Ta uniči celotno družino.