Darovi minevanja

Manca Košir: Darovi minevanja (Mladinska knjiga, 2015, 408 str., 27,96 EUR)

Dopisovanje ni le pogovor, izmenjava mnenj in izkušenj, ni le relacija vprašanje-odgovor. Pri pismih gre za nagovor, izbranost, spoštljivost, jezikovno poigravanje, miselno urejenost in obliko, ki mora vabiti k odzivu prejemnika.
Kako si je dopisovati in se ob tem vrteti le okoli ene teme? Kako pisati o minljivosti, o smrti, ki ima v očeh mnogih veliko začetnico? Kako pisati o sebi in kako spregovoriti o drugem? Kako o znanem in tistem, v kar ne upamo zreti?
Zdi se mi, da so v Darovih minevanja za dopisovalce Mance Košir izbrani zelo podobni ljudje – morda ne po izobrazbi in življenjskih poteh, morda pa nekoliko bolj v nazorih in prepričanjih. Sprva se mi je to zdel minus knjige. Vsi o smrti razmišljajo z bolj ezoteričnega, duhovnega vidika (kot jaz). Govorica sester, boginj, Milosti in Boga, kateregakoli že, ni moja govorica. Tako sem menila prvih 50 strani. Potem se je začelo v meni nekaj spreminjati, se spraševati – kaj pa je moja govorica? Kako pa bi jaz pisala o smrti? Katere avtorje bi citirala, katere besede izbrala, kakšno stališče bi zavzela? Kaj je zame smrt? Se je bojim? Odgovoriti znam le na zadnje vprašanje. Da! Neznansko se je bojim, pa ne svoje, temveč smrti tistih, ki so moji. 
To zavedanje o lastni nemoči in strahu pred nepreklicnim koncem me je spodbujalo k nadaljnjemu branju, manj zatopljeno v slog in izrazje, bolj v ideje in poglede, ki iz pisma v pismo opozarjajo, prigovarjajo in subtilno vodijo – smrt ni konec. Morda zato, ker tega pač nočemo verjeti. Morda zato, ker nam izkušnje kažejo drugače. Morda zato, ker je onstran te Zemlje še nekaj, Nekdo. Ustvarimo si svojo razlago, oprimimo se je, ko je najtežje.
Zato se je moj začasen pomislek ob branju utišal in sprevrgel v občudovanje tega, kako široko so se v resnici vsi dopisovalci dotaknili zastavljene teme. Podobnost med njihovim razmišljanjem je postajala nemoteča in izraz skladnosti knjige. Skladnost, ki v bralcu rojeva neskladja, ki ne blokirajo misli, temveč jih oživljajo.
Darovi minevanja dokazujejo, da nas branje trga iz ustaljenih poti, upočasnjuje naš notranji ritem in v nas povzroča še eno od mnogih malih smrti. Z vsako knjigo me je manj? Ali pa več! Obrnite po svoje.
Share on FacebookTweet about this on TwitterEmail to someonePrint this page

Dodaj odgovor