Mala Lina reče ne

Linne BIE: Mala Lina reče ne (Založba Kres, 2014, prevedla Jana Osojnik, 12,9 EUR)

Malo Lino in malega Leona je sinko že pred letom dni spoznal v simpatičnih kartonkah.
Zdaj sem mu pokazala še Lino in Leona v slikanici, ki se mi zdi vsebinsko boljša od kartonke.

Bolj kot Leon sinka zaenkrat zanima upornica Lina. Malce se ji nasmiha, ko frklja protestira in noče v sedež v avtu. In ko ne bi spala, jedla in/ali se oblekla. Huh, pridejo dnevi, ko tudi moj falotek ne pusti tega in onega in se po stanovanju z razrahljanimi živci lovimo in zadržujemo visoke tone, da ne bi ušli izpod nadzora in bi sosede zaskrbelo, kaj počnemo z ubogim otrokom. Ni vredno popuščati trenutni razburjenosti, ker je že naslednjič lažje, bolj mirno in sodelovalno.

Tudi mala Lina se uči, kako lastne želje uskladiti s potrebami in z zahtevami sveta. Na tej poti bo še velikokrat rekla: Ne! In s tem koga ujezila, razočarala, postavila v dvome, ali ji ugoditi ali ne … Pomislite, kako pogosto so uporni malčki. In kam se sposobnost reči jasen in glasen “Ne!” izgubi, ko odrastemo? Takrat pa beremo Jasperja Juula, kajne?

Še pred časom nisem dobro razumela, zakaj malčki v nekem obdobju toliko nasprotujejo. In zdelo se mi je, da to ni upravičeno. Da mora na vsak način obveljati moja, pa če gremo čez drn in strn. Pa pika! In če ne gre tako, se v še tako ljubečem in skrbnem staršu razrasteta skrb in tudi jeza – zakaj ne uboga? Zakaj je tako uporen? Zakaj toliko trme? Ne bi tega, ne bi onega – in kaj potem sploh bi?!

A to vemo mi, odrasli? Ne, jaz ne vem zmeraj, kaj želim. Samo bolj ali manj civilizirano se takrat vseeno oblečem, umijem, sedem, kaj pojem in grem dnevu naproti. Čeprav bi najraje kričala, se vrgla na tla in zdolgočaseno čakala na prvega, da me opazi. Potem bi ga nahrulila, zakaj se me dotika. Mogoče bi vmes malo zacepetala, da bi gnev zanesljivo našel pot ven.

Če se vživim v otroka, ga zlahka razumem. In če prisluhnem njegovim ne-jem, lažje začutim, kdaj je ‘ne’ zaradi iskanja pozornosti, kdaj je ‘ne’ igra in preizkus za starša, kdaj je ‘ne’ izraz slabega počutja in kdaj je ‘ne’ resnično pravi ne – ne, mami, nočem, ker mi to pač ni všeč. Takrat precenim, ali je to za otroka res potrebno, in če je to posedanje v avto, ki mora biti izpeljano mirno, da je lahko tudi varno, potem vztrajam in se pred glasnim in agresivnim ne-jem pripravim z igračko, s knjigo, s pesmico, s pogovorom … s čimerkoli že, kar otroka umiri in zamoti, da lahko premosti svoj pomemben ne in začuti, da je včasih starševski ja pač nujen in ne boli – ne njega ne mene.

Share on FacebookTweet about this on TwitterEmail to someonePrint this page

Dodaj odgovor