Morda sploh ni velike razlike med odraslim in otrokom …

Mojca Fo svoje ilustracije pogosto zavija v začarano modrino morja in nebesnih širin, prepredenih z lebdečimi podrobnostmi. Nekateri Mojčini motivi, preprosti, pa tudi izredno zapleteni so vmes, so nepobarvani zbrani v drobni in lični pobarvanki. V glavi se mi je porodilo nemalo vprašanj o nastanku in smislu takega izdelka. So namenjene le otrokom? Mojca pravi, da se prav med barvanjem pobarvank meje med otroki in odraslimi še hitreje zabrišejo. 
Vabim vas k branju intervjuja z ustvarjalko. Eno pobarvanko Mojce Fo bom podarila nekomu od vas – kako, je pojasnjeno na koncu pogovora.

Kako to, da ste se odločili ustvariti pobarvanko s svojimi motivi?
Za to potezo sem se odločila, ker so me včasih ljudje spraševali o tem. Če imam kaj takega, da bi lahko sami prispevali k risbi. In sem se odločila za pobarvanko.
Je taka pobarvanka vaš prvi tovrsten projekt?
Ne, pobarvanko sem nekoč že imela, pa tega nisem obešala na velik zvon, kakor se reče. Po nekakšni čudni poti je počasi zaloga pošla. Izdala sem 300 izvodov.

V čem vidite prednost avtorskih pobarvank, nasproti tistim bolj komercialnim?
Prednost je v tem, da gre tu za osebne zgodbe, četudi izmišljene. Za avtorsko potezo, za misel in idejo, ki je nekako bližja, ki nekako objame, nudi več topline, popelje v svet, ki ga ni videl še nihče razen avtorja.

Se tako delo zelo razlikuje od ‘običajnega’ ilustriranja?
Ja, seveda. Tu gre bolj za tehnično obdelavo slik, za selekcijo, kakšnega pretresljivega prostora za domišljijo ni.

Po kakšnem ključu ste izbirali in risali motive za svojo pobarvanko?
Nekaj sem izbrala starih, ker so bile slike atraktivne, nekaj pa je novih motivov, predvsem iz zgodbe o Potovanju miška kralja. In po ključu, da je nekaj pobarvank enostavnejših, večina pa kar zahtevnih. Zakaj sem se odločila tako? Ker sem pri preizkusu, ki se ga opravila med mularijo in odraslimi, ugotovila, da so nekateri čisto odtrgani in gredo barvati vsako pikico posebej. Kar je krasno! Nekateri imajo pa radi lažje motive, vendar še vedno hrepenijo po nečem več. Tisti, ki ne barvajo, pa itak pobarvank ne razumejo.
Pogosto jih ne razumemo prav odrasli. Pozabimo nanje, se jih otepamo. Pravimo: “To je le za otroke.” Pa je res?
Tu lahko na plano potegnem še en razlog, zakaj sem se ponovno odločila za pobarvanko. Ker me je pri prvi presenetilo, da so se zanjo odločale ženske, ki so jo kupovale zase. Večinoma ženske. Pri slikah imam približno polovico ženskih in polovico moških kupcev, pri pobarvankah pa močno prednjačijo ženske. Vse po vrsti so cvilile o sproščanju in mandalah, se raznežile ob podobah, in tako sem dvignila obrv in voila.
Odrasli se lahko poglobimo v senčenje, najdemo svojo zgodbo, poiščemo barve, morda pa tudi skušamo spet splezati po neki subtilni lestvici nazaj v otroški svet. Pota so različna. Strašno vesela sem takih malo bolj odtrganih, drugačnih projektov, ki potegnejo za sabo toliko različnih zgodb, ujamejo toliko različnih duš. In spomnim se trenutka, ko sem videla prvič, kako odrasel in otrok barvata mojo pobarvanko. Dih mi je zastal, in ja, vsaka pikica je bila drugačna, na ustnice pa so zavrele zgodbe. Eh, morda sploh ni velike razlike med odraslim in otrokom, le srce in lestvico postavimo, pa je.

Foto: Mojca Fo
Hvala Mojci za pisan vpogled v umetnikove misli.
Pobarvanko lahko kupite v Slaščičarni Galeriji Grad v Ljubljani ali na spletu.
Eno pobarvanko bom podelila nekomu od bralcev Bralnice. Kako lahko sodelujete?

1. Obiščite Bralnico na Facebooku
2. Všečkajte objavo o podeljevanju pobarvanke.
3. To objavo delite na svojem Facebook zidu.
Med vsemi sodelujočimi bom v nedeljo, 9. avgusta, nekoga izžrebala in mu po pošti nemudoma poslala pobarvanko, zato – mladi in stari, pripravite barvice! Se ve, da je z ošiljenimi lažje.
Share on FacebookTweet about this on TwitterEmail to someonePrint this page

Dodaj odgovor