ČUDO

Čudno, prečudno, kako zlahka se je vživeti, kako podoživeti in kako objeti spomine na tisto, kar nam je po svoje vsem pridelalo nekaj travm: šola. Pa naj bo osnovna ali srednja, le pomislite, kolikokrat vas je bilo v tistem obdobju (ne)upravičeno strah, kako pogosto ste bili negotovi, kako zlahka se vas je dalo razjeziti, kolikokrat ste čutili krivico in kako pogosto ste želeli skloniti glavo, biti nevidni, ker ste bili prepričani, da se tisti mozolj, tisti skrivljeni las, tisto lepotno znamenje, tiste vznikajoče prsi in tisti prifrkjeni nos ter krivi zobje (zdaj pa vstavi poljubno) preveč vidijo … Kako smo si s tem obremenjevanjem kratili svobodo in mir in kako je prav zaradi tega istega obremenjevanja danes, če je le sreča, v nas malo več prepričanosti in samozavesti. Se najdete v tem? Isti šolski hodnik bi danes zmogli prehoditi drugače …

Kaj pa Auggie? To je 10-letni fantič iz romana Čudo, uspešnice za mlado in staro, ki svojega obraza ne more skriti, pa čeprav je to kot mlajši deček poskušal tudi s čelado za astronavte. Vas zanima, zakaj Auggie prvič zakoraka v šolske klopi šele, ko je čas že za 5. razred? Preberite to čudovito besedilo v prevodu znanega Boštjana Gorenca – Pižame, v katerem mene zmoti le prepogosto uporabljena beseda ‘carsko’. Vse ostalo je super napisano in predstavljeno z raznih vidikov – kako drugačnega/posebnega otroka dojemata njegova starša? Kako ga ima rada starejša sestra? In česa se ob tem vseeno sramuje? Ne brata, temveč svojih mešanih občutkov – tudi sama je le najstnica, ki želi na svoje vrstnike narediti odličen vtis. Pa ga z zaznamovanim bratom, o katerem za hrbtom polglasno vsi govorijo začudene reči, pač naredi težje kot punca, ki ji glavni problem predstavlja zlomljen noht na sredincu leve roke.

Kako Auggieja vidijo ostali otroci, njegovi sošolci? Fant kaj hitro spozna, kako drugačen je tisti svet zunaj – doma je ljubeč, sprejemajoč in tolažilen. Zunaj pa so ljudje, no, otroci, različni. Večinoma prestrašeni, zato tudi zelo nesramni. Besedno nerodni, z dejanji pa včasih prizadenejo bolj, kot so sami pripravljeni priznati. Auggie dobro sliši, sploh z novim aparatom za ušesa je njegov sluh več kot popoln, tudi vidi prav vse, še tisto, kar bi otroškim in že tako ranjenim očem moralo ostati skrito. Njegovo soočanje z okolico, z resnico, ki mu jo sporočajo, je pogumno in iskreno. Joka in s solzami zori. Razvija svoj smisel za humor in v sagi Vojna zvezd najde zatočišče za tisto, kar je kljub poškodovanemu obrazu v njem, čeprav ljudje ob prvem stiku z njim na to kar pozabljajo – v Auggieju je mila duša, ki išče odgovore, to je otrok, ki mu je z zahtevno zdravstveno diagnozo na pleča naloženo breme, ki ga dan za dnem spreminja v prtljago, ki jo zmore in hoče nositi.

Še eno spoznanje pred nas polaga Čudo – to prtljago, saj veste, vse tisto črno v nas, na obrazu ali skrito za njim, nosimo prav vsi! Šola je ranljiv prostor nenehnih osebnih spraševanj in negotovosti – kako polno dilem je to obdobje, pokažejo tudi vsi drugi liki v romanu, ni samo Auggie tisti, ki zaradi svoje zunanjosti trpi in išče svoj prostor pod soncem. Vsak razred določi svojega posebneža, kriteriji izbire so vsakokrat različni.

Roman trga srce in žalosti, po drugi strani pa, sploh v zadnji polovici, sporoča toliko spodbudnih reči, da naj ga prav zares prebere prav vsak – da bi moral biti del domačega branja, tako v osnovni kot srednji šoli, se mi zdi vredno omeniti, in nikar ne zamahnite z roko, češ ‘Saj v šoli ni časa za to’. Pa bi prav zares moral biti!

 R. J. Palacio: ČUDO (Ocean, 2014, prevedel Boštjan Gorenc, 320 str.)
Share on FacebookTweet about this on TwitterEmail to someonePrint this page

KOMENTARJI

  1. […] Čudo (R. J. Palacio) | Elvis Riboldi (B. Bidari) | V napačni zgodbi (C. Sokolov) | Eleanor & Park […]

  2. […] na afero) in kako morbiden zločin je v igri. Obetata tudi dve mladinski deli: nadaljevanje romana Čudo z naslovom Julianovo zgodba in Absolutno resnični dnevnik Indijanca s polovičnim delovnim časom. […]

Dodaj odgovor