Večerja

 Herman Koch: Večerja (Sanje, 2015, prevedla Stana Anželj, 251 str.)

Večerja je tiste vrste roman, ki pred nas ne postavlja le mamljive sodobne zgodbe in komunikativnega pripovednega stila, ampak tudi težko in (morda?) neodgovorljivo moralno dilemo. Pripovedovalec je prvoosebni, zato na dilemo sprva gledamo le z njegovimi očmi. Zdijo se nam objektivne, verjamemo njegovemu pogledu, a bolj, kot se bližamo zadnjim stranem knjige, bolj ugotavljamo, da nas s svojo sprva prepričljivo argumentacijo vodi na zelo spolzek teren. Ni nujno, da se z njegovim pogledom strinjamo. Ni pa tudi nujno, da se sploh s katerim drugim, predstavljenim v romanu.

Pokukaj v odlomek Večerje (2015)

Vame je Večerja naselila ogromno grenkobe in zbeganih misli (odlično je, kadar branje sproža tudi te občutke). To so tiste knjige (pa tudi filmi obstajajo), ki govorijo o povsem jasnih problemih brez ene rešitve – v Večerji se zgodi takole: najstnika zagrešita zločin. Kazen mora biti, kajne? Ja, kot bralec (ali gledalec) ‘na suho’ že žugaš s prstom in kvazi veš, kako naj bi se problem rešil – kdo je zanj odgovoren, v kolikšni meri, zakaj, kako naprej … A če zgodbo spoznaš z več zornih kotov, ki vsak zase delujejo podobno smiselno, potem ne veš, komu zaupati, koga upoštevati. Naposled si po prebrani Večerji postaviš na videz zelo preprosto vprašanje: kaj bi v isti situaciji storil jaz? Ali bi krivdo svojega otroka priznal in zadostil pravno-moralnim načelom, otrokovo prihodnost pa zapečatil z zaporom, javnim ožigosanjem? Ali pa bi krivdo svojega otroka nežno prikril – njemu bi s tem dal možnost za popravni izpit, ti pa bi ohranil osebno in družinsko srečo?

V romanu je izjemno spretno oblikovan glavni lik, Paul, oče enega od problematičnih najstnikov. Z njim so nakazani vsi mehanizmi medsebojnega delovanja vplivov dednosti in okolja, a tudi ti so le to – nakazani, torej. Kakor je nakazana tudi sprevrženost nizozemske politike in družbe, ki se nastavlja po lokalih, oglašuje svoje zadovoljstvo, probleme iz zasebnosti pa skriva pod krinko neobremenjenih posameznikov, zvez in družin. Vam je kaj znano?
To je problemski roman, ki pod vprašaj postavlja tudi rabo sodobne tehnologije – telefona, spleta, videoposnetkov. Kako zlahka uporabljamo te vire in kako malokrat se zavedamo, da so lahko v neki drugi situaciji v vlogi dokaznega gradiva. Kako lahko je telefon z obremenilnimi sporočili zalučati v ribnik. Ribe (še) ne govorijo. Slaba vest pa signala ne izgubi kar tako.

Dodaj odgovor