DNEVI ZAVRŽENOSTI

Dneve zavrženosti sem prebrala v dneh, ko se nisem počutila zavrženo, a vendar sem to osrednje občutenje romana prek pripovedovalke Olge lahko občutila tja, hmm … kako že rečemo – vse do kosti? O, ja, silovita bralna izkušnja so tele strani, ki niso namenjene le enemu spolu in sveže ranjenim.

Roman se začne zelo mrtvo hladno – mož gre po svoje, žena pa je prepričana, da se bo čez čas itak vrnil. Skesan. Potem pa ga ni. Led v pripovedovalki postopoma začne spreminjati agregatna stanja.

Rekli boste, da je zgodba tako predvidljiva, in še ljubezenska je. Tudi mlada blondinka je vmes! Pa pes in dva otroka (ni pa hiše, ker živijo v bloku). Je lahko še bolj klišejsko? Ne, to ni kliše. To je le tisto, kar se lahko pripeti. Tisto, kar se v odnosih zmeraj dogaja. Na ta zmeraj v obliki ponavljajočih se blodenj, sanj in spominov opozarja tudi zbegana Olga. Ali ni bila prevarana tudi njena soseda iz otroštva? Ni prav ta ženska zblaznela, tip pa zadovoljno izginil neznano kam? Se zdaj isto dogaja njej samo zato, ker je kot deklica tako vsrkala usodo neke tujke?

Olga se po propadu zakona izpove na zelo neposreden način. Razgali se jezikovno, ko se v njeno besedišče naselijo kletvice, razgali se fizično, ko sloni pod (nad?) svojim čudaškim sosedom, in razgali se duševno – na ulici, ko napade bivšega, pred otrokoma, ko ne zna odkleniti vhodnih vrat, in pred umirajočim psom, ki je živa (in mrtva) prispodoba Olge same.

Njeno soočenje s spremembo zakonskega stanu in družinske dinamike ni popisano teatralno zato, da bi v nas vzbujalo dvom ali goli firbec. Olgi zlahka verjamemo. Teatralnost je v romanu zaradi avtentičnosti. Ali ni prebolevanje ljubljenega v neki fazi zmeraj videti, kot bi se odvijalo na odru? Kot bi blaznel nekdo drug in ne mi? Ali se v tem čustvenem zanosu žalosti, razočaranja in jeze prav vsi ne spreminjamo v začasne sovražnike družabnih srečanj, pomenkov, vsakodnevnih opravil in čutimo le še splošen gnus nad drugim(i)? Se ta gnus na neki stopnji ne sprvrže v gnus nad samim seboj? Postopoma preide gnus v posmeh in potem tako zelo počasi, a zanesljivo odpade še to. Nevihta je mimo, sonce sicer še ne sije, a vidljivost je neprimerno boljša. Otreseš se delov samega sebe, in pripovedovalka to levitev opiše kot prekleto boleč proces.

Ko beremo Olgino kalvarijo, ji nič ne zamerimo pretiravanja. Pretirava zato, ker v trenutku, ko se je pretiravanje dogajalo, pravzaprav niti ni pretiravala, temveč je le sledila svojim občutkom, gonom in gnevu. Tako natančno in zvesto je to počela, da je bilo videti kot, da je vsega preveč še za v knjigo, kaj šele za resničnost.

Ta roman oživi v estetiki grdega. Ni gonja proti moškim in ni hvalospev nevrotičnim ženskam. Je samo bežen posnetek nekega odklona medčloveške stvarnosti, ki se nam je zgodil, se nam dogaja in se nam še bo. Preberite!

Elena Ferrante: Dnevi zavrženosti (Cankarjeva založba, 2015, 204 str., prevedla Anita Jadrić)
Share on FacebookTweet about this on TwitterEmail to someonePrint this page

KOMENTARJI

  1. […] je moški, ki v nekem smislu spominja na Olgo iz podobno presunljivega romana Dnevi zavrženosti. Ona je blaznela, vohunila in se dotikala norosti, ker jo je žrlo ljubosumje, ker je razpadala od […]

  2. […] Figo (Beletrina), oba romana sta nominirana za nagrado kresnik, italijanske in strastne Dneve zavrženosti (Cankarjeva založba) skrivnostne Elene Ferrante in nizozemsko temno […]

Dodaj odgovor