Mali Leon ni jezen

 Linne Bie: Mali Leon ni jezen (Kres, 2014, 17 str., prevedla Jana Osojnik)

Kako nenavadno je, ko malčka začnejo zanimati lastna in tuja čustva! 
Sinkovo čustvovanje je tako v plus kot v minus zelo izrazito (moto: bodi teatralen, izstopaj, osupni množico ali posameznika, ki se bo zagotovo smejal ali jokal s teboj!). Tamali v knjigah že od nekdaj zaznava (potencialno) jokajoče izraze, kar ga zmeraj izjemno vznemiri. Pravi, da mora ta otrok, gospod ali kdorkoli že, ki (baje) joka, hitro k mamici (mamica za vse sem jaz – logično, moje roke so proste za vsaj še 8 otrok), da ga potolaži. V čast mi je! Prav zdaj je v obdobju, ko za vse, kar mu v resnici preprosto ne diši (previjanje, oblačenje in podobne nadloge civilizacije), krivi strah – strah me je plenice, strah me je vilice, strah me je spodnjega dela trenirke ipd.
Zato ni čudno, da ga slikanica Mali Leon ni jezen silno zanima. Ob njej odkriva raznolika čustva, ki jih vzbujajo vsakodnevne situacije. Spozna, da je tudi Leon kdaj zelo sramežljiv in malce strahopeten, ko se mu približajo drugi otroci, a da lahko občuti tudi veliko poguma in ponosa, ko spusti mamino krilo. Vidi, da je prijatelj žalosten, kadar mu Leon poruši stolp iz kock. Prepozna zadovoljstvo na obrazu obeh ilustriranih fantov, ko se skupaj igrata. Poleg negativnih čustev so na sodih straneh knjige torej predstavljena še pozitivna – kadar je Leon naspan ali ko končno najde izgubljenega medvedka, je, seveda, zelo vesel, zato se smeji (pa ne samo on, tudi starši si oddahnejo – zaspan otrok, ki je nekaj izgubil -, si predstavljamo dramo, kajne?). 
Po več tednih listanja se sinko te knjige še ni naveličal. Uživa ob pogovoru o raznih čustvenih stanjih, pogosto preverja, ali neki situaciji bolj pritiče jeza ali žalost, in se nadvse pozitivno odziva, kadar mu čustva opisujem s primeri iz našega družinskega življenja. Res nam jih ne manjka – v plus in minus 🙂

Share on FacebookTweet about this on TwitterEmail to someonePrint this page

Dodaj odgovor