Kdo si, Aljaska?

John Green: KDO SI, ALJASKA? (Mladinska knjiga, 2014, prevedla Ana Barič Moder, 264 str.)

Johna Greena sem najprej spoznala z enkratnim mladinskim romanom Krive so zvezde (priporočam tudi film). Potem je po delovnem naključju v mojih rokah pristal tipkopis, ki je pravkar izšel tudi v slovenskem prevodu – Katherine, Katherine, nato pa sem že čez nekaj dni po novem spletu hecnih okoliščin dobila brezplačno izdajo romana Kdo si, Aljaska?. Zdelo se je logično, da preberem še to – ne le zaradi pridevnika brezplačen.

Moram priznati, da se mi je na trenutke že vrtelo od Greena in sem Aljasko skoraj odložila. Pisatelj je neznansko priljubljen in všeč mi je njegovo spretno prepletanje humorja z vso resnostjo življenjskih tem, ki jih načenja, a obseden je z obsedenimi junaki, mladimi posebneži, s smrtjo, z boleznimi, ponavlja se z motivi prve spolnosti in popivanja med mladimi, rad po ameriško predstavi neverjetno sožitne družinske naveze mati-najstnik-oče, ki se mnogim slovenskim mladcem verjetno zdijo precej romantične.

A moje nadležno načelo ‘Če odprem, preberem’ mi tudi tokrat ni dalo miru in zadnje strani Aljaske sem prebrala na dušek. Če je prvi del romana nekoliko lenoben in bralca navda s sitnim ‘nič se ne zgodi’ občutkom, po nekaterih namigih končno sledi the dogodek – je logično greenovsko žalosten, a odpira teme, ki se mi zdijo za mladinski roman bistvene. Avtor odlično prikaže prijateljstvo, ki je po eni strani iskreno, po drugi pa polno drobnih lukenj, ki so značilne za vsak medčloveški odnos. Skozi te špranje nam ne glede na ljubezen in pozornost mnogi trenutki s sočlovekom preprosto ubežijo. Kdo si, Aljaska? se sprašujejo fantje in eno dekle, ko v ne povsem jasnih okoliščinah izgubijo svojo muhasto prijateljico. Odgovor iščejo strastno, odeti v žalost in krivdo pa se v iskanju resnice o Aljaskini smrti pravzaprav razbremenijo obeh morečih občutkov.

Kaj je življenje – je res blodnjak, kot verjame naslovna junakinja? Kakšno vrednost imajo naša dejanja, ko pa lahko že danes umremo in za nami ostane … Hmm – nič? Zakaj tako boli tiste, ki preživijo, in kako naj prijatelji to bolečino sploh razumejo?