Figa

Najprej vam ne bo jasno, zakaj tak naslov novega Vojnovićevega romana – Figa. Potem boste brali in vmes na naslov pozabili, ker se vam bo v krogotoku družinskega, partnerskega in osebnega razkrivanja identitet začelo v glavi sukati vse drugo. V maniri pravega modernega romana boste preskakovali v času in prostoru, polnem spominov in asociacij, o skoraj poljubu brali na šestih straneh, brez ene pike, no – ena je na koncu, vmes pa sto vejic. Tu in tam se vam bo morda zdelo, da je Vojnović odstavek že ponovil, mogoče neko občutenje opisuje že tretjič, a spet z novim ritmom in besedami. Kot da si res želi izpovedati prav to, čeprav znova in znova.

Monolog Jadrana Dizdarja, glavnega lika v romanu, je tu zato, da bi prerasel  v zanj tako želen in potreben dialog. Jadran vrta v svojo preteklost zato, da bi sploh lahko videl lastno prihodnost. Tega mladega moškega doživite zelo od blizu, kakor boste obenem krepko prodrli tudi v intimo Aleksandarja, Jane, Vesne, Safeta, Anje, Maje in Daneta, a vse pod režijo Jadranove (pod)zavesti, na kar v sklepnem delu opozori tudi sam. Pazite, komu verjamete …

Razumeli boste, da je Figa roman o treh generacijah, o (vsaj) treh ljubezenskih zgodbah, o (vsaj) treh iskanjih družinske sreče. Predvsem je to poglobljen roman o posameznikih, ki iščejo svobodo in sebe. Morda se vam bo zazdelo, da so njihove usode dramatične, neverjetne, skoraj filmske … Morda pa boste, ko boste knjigo odložili, spoznali, da so prav take drame zapisane v slehernem od nas, samo pripovedujemo si jih bolj zamolčano, z več prikrivanja in z manj občutka za (samo)analizo kot Jadran.

Njegovo nenehno (samo)iskanje še globlje začutite ob koncu, ki ni presunljiv zaradi velikih zunanjih dogodkov, teh v knjigi sicer ne manjka, ampak zaradi v naslovu sprva nejasne fige, ki ni le drevo ali sadež, temveč je tisto hlepenje po nujnem uvidu smisla, ki naj vodi življenje naprej. Brez tega, brez te fige, je Jadran obsojen na notranji zlom, pred katerim se je tako umikal s tem, ko je rekonstruiral dedkovo in babičino življenje ter s tem, ko je drezal v očetov umik in materino otrplost. Da je pred njim novo življenje, njegov sin, njegova Anja, je za hip pozabil. A verjamem, da je figo utrgal. Moral jo je! Obračunu s preteklostjo preprosto mora slediti neke sorte pomirjujoča prihodnost …


Goran Vojnović: FIGA (Beletrina, 2016, 402 str.)

Na blogu preberite tudi od drugih Vojnovićevih romanih, Jugoslavija, moja dežela, in Čefurji, raus!.
Share on FacebookTweet about this on TwitterEmail to someonePrint this page

KOMENTARJI

  1. […] Yarden (K. Lundberg) | Hiša (I. Djilas) | Genialna prijateljica (E. Ferrante) | Figa (G. Vojnović) | Sijaj (M. Mazzantini) | Midva (D. Nicholls) | Poletje v gostilni (L. Paukovič) | […]

Dodaj odgovor