GENIALNA PRIJATELJICA

Zelo, zelo previdno sem odprla povsem nov prevod Ferrantejeve. Njeni Dnevi zavrženosti so bili tako sporočilni, pristni in močni, da se bralec ob ponovnem potapljanju v svet istega avtorja boji, da bo nova bralna izkušnja manj intenzivna in bleda. 

Kako je torej brati Genialno prijateljico, prvo od knjig v t. i. Neapeljskem ciklu, sicer v italijanščini objavljeno že leta 2011?

Predvsem se ti med zobmi ves čas mota beseda ‘drugače’. Stavki tečejo drugače, liki so polni drugačne energije, zgodba se izrisuje v drugačnem ritmu – počasnejši je, z manj sunki. Z izjemo uvodnega sestavka o skrivnostnem izginotju pripovedovalkine prijateljice je pripoved zapisana v pretekliku. V bralca se takoj naseli slutnja neke zloveščosti, nečesa mračnega, kar se mora še zgoditi.

Dogajalni prostor je Neapelj, Ferrantejeva nas vodi v obdobje neposredno po 2. svetovni vojni. Pred nas postavi dve dekleti, ki bosta iz knjige v knjigo rasli v ženski – Lilo in Eleno, prijateljici. Prva je hči čevljarja, druga vratarja. Druži ju podoben pedigre, razdružijo pa ju želje, prioritete in izbrane odločitve.

Genialna prijateljica je tudi na pestrem poletnem seznamu branja Gdč. knjige #1. S klikom ga pregledaš tukaj.

Lila in Elena odraščata v okolju, ki se po vojni izjemno spreminja. To je prostor, kjer so vojne izkušnje zamolčane, v deklicah, ki sta bili takrat še premajhni, da bi jih sploh razumeli, pa vseeno raste močno občutenje, da je ta odločilen čas v vseh družinah  v soseki zasadil posebna semena zla. Tu so zamere, gnev, razočaranja, izgube, skrivnosti, selitve, prekupčevanje, številne smrti … Vojna je mnogo vzela in potem veliko dela. Dale je avtomobile, telefone, počitnice, drage obleke, lastniška stanovanja, moderne frizure. A tega ni namenila Lili in Eleni. To so prejeli/dosegli tisti drugi, bližje središču mesta, ki je zanju tako nedosegljivo, nenavadno, a vabljivo.

Deklici ostajata v zaprtem naselju, kjer njunega duha razbremenjuje in širi le šola. Šola, ki v družinskem okolju obeh ne predstavlja vrednote. Pravijo: Učila se boš? Si nora, s tem samo zapravljaš svoj čas. Učbenike in knjige potrebuješ? Res misliš, da imamo denar za to? Podcenjevanje izobrazbe družine v naselju kolektivno dopolnijo še z zaničevanjem vseh, ki so vendarle uspeli ubežati bedi. Ferrantejeva skozi prizmo različnih življenjskih usod odlično prikaže to skupno nezadovoljstvo, ujetost tistega, kar pripovedovalka imenuje z besedico ‘raja’. Raja za Lilo in Eleno, pametni punci, vse bolj predstavlja nadpomenko za neuspeh, nesrečo in ozkogledost.

Osnovna tema romana je želja po preboju iz neapeljskega okolja, ki posameznika duši, stiska, davi … Iz te skupne želje zraste pomembno prijateljstvo. Elena, pripovedovalka, je marljiva, odločna, vestna, razumna. Zdi se, da je glava prijateljstva. Njegovo gonilo, telo je Lila. Ona je vihrava, pogumna, radovedna, neposredna. Elena čustveno zori počasi, njeno telo pa vzbrsti hitro (in ob tem ne more skriti začudenja in nezadovoljstva). Lila na drugi strani telesno dolgo ostaja deklica, a ko v njej izbruhne puberteta, se iz tomboyja prelevi v karizmatično mlado damo, ki v mladih in starih, ženskah in moških, vzbuja neverjetne odzive.

Njuno prijateljstvo je na površju tako, kot so vsa dekliška in najstniška prijateljstva tega sveta – sta zaveznici, delita skrivnosti, veliko klepetata, se spodbujata, celo učita se skupaj, a med njima je tudi polno primerjanja, (ne)izrečene kritike ter tekmovanja. Pripovedovalka s perspektive odrasle ženske drzno priznava svoj nenehen občutek zapostavljenosti ob sicer dragi prijateljici, a ob tej iskrenosti ne očrni Lile, niti resno ne pomiljuje same sebe. Zdi se, da si prizadeva biti čim bolj objektivna, čeprav ve, da je v navadi človeka to, da bo obe življenji na koncu vseeno prikazal subjektivno, ker sebi ne more ubežati.

Pripovedovalka v prvem delu tetralogije pripravlja temelje za tisto, s čimer uvaja svojo pripoved – Lila, zdaj stara 60 let, je izginila neznano kam. Logično je, da mora Elena za razumevanje tega prijateljičinega dejanja najprej pretuhtati njune začetke, spoznavanje, druženje, otroštvo, to noro preteklost. Izristati mora natančno podobo ene in druge, proučiti vse dejavnike, ki so imeli kaj opraviti v njuni primarni in sekundarni socializaciji, pravi nam (parafraziram): Poglejte, Lila je bila kot deklica neustavljiva. In vidite, sanjala je o čevljih, ki jih je narisala, sanjala  je o tem, da je nikoli in nikdar ne bo nihče oropal svobode. Ji je uspelo?

Elena primerja svoje življenje, odločitve, družino in vsako potezo z Lilino. Ve, da sta si tako različni, ve, da se bosta njuni poti ločili. Ne more pa sprejeti, da se je preobrat v prijateljici zgodil tako zgodaj, pri šestnajstih. Ne more razumeti, da se bo tako mlada poročila. Ne ve, kam je izginila prijateljičina otroška genialnost, žaluje za njo, obžaluje, da je razgledanost, po kateri je tako hlepela, zamenjala za denar. A kot prava prijateljica Elena na tej preizkušnji ne očita, ne blati. Spoštuje tisto, kar ju z Lilo ločuje, in išče svoj izraz.

Pripovedovalka se trudi, da bi Lilo prikazala kot vsemogočno, genialno prijateljico. A genialna prijateljica iz naslova ni samo Lila, to je tudi Elena. Tista z mozolji in nelepimi oblinami, tista, ki je hlinila zadovoljstvo ob prvih nerodnih spolnih izkušnjah, da bi dohitela kolegico, tista, ki predano študira in svojo moč črpa prav iz šolskih uspehov. Tista, ki se pri 16 ni poročila z delikatesarjem.

 

To je roman, ki bralca popolnoma potopi v čas in prostor, iz strani v stran nam po prvem delu cikla postaja jasno, da je počasno valovanje zgodbe in nadrobno opisovanje premikov vsega in vsakogar nujno, da bi še težje dočakali, a obenem lažje zaslutili burnost naslednjih delov. Ne morem si kaj, da jih ne bi mrzlično pričakovala!


Elena Ferrante: GENIALNA PRIJATELJICA (Cankarjeva založba, 2016, 311 str., prevedla Anita Jadrič)

Share on FacebookTweet about this on TwitterEmail to someonePrint this page

KOMENTARJI

  1. […] Yarden (K. Lundberg) | Hiša (I. Djilas) | Genialna prijateljica (E. Ferrante) | Figa (G. Vojnović) | Sijaj (M. Mazzantini) | Midva (D. Nicholls) | Poletje v […]

  2. […] Sto šestinsedemdeset strani je ravno prav za vmesne oddihe, v mojem primeru tik pred močno Genialno prijateljico Elene Ferrante in med maturitetnim […]

  3. […] a je v prvih delih cikla še kako prisotna. V Genialni prijateljici (več o prvem delu preberi tu) je pred nami njeno otroštvo, v O novem priimku pa mladost. Da je najstnica, bralec zlahka pozabi: […]

Dodaj odgovor