ČRNA VODA

Željo po branju romana/kratke zgodbe Črna voda mi je vzbudil Damjanov zapis na Peripetijah. Na to, da sem se v gori izbire in obveznega čtiva sploh odločila za branje (zmeraj dobro pretehtam, kateri knjigi bom namenila svojo pozornost in čas – jap, to JE pomembno), je veliko vplivala tudi dolžina zgodbe. Sto šestinsedemdeset strani je ravno prav za vmesne oddihe, v mojem primeru tik pred močno Genialno prijateljico Elene Ferrante in med maturitetnim Alamutom.

Ne morem reči, da me je Črna voda izjemno navdušila, predstavlja pa drugačno bralno izkušnjo od tistih, ki se jih lotevam sicer. Največ pozornosti sem med branjem namenila pisateljičinemu slogu, ki je zelo pesniški, ritmičen, poln je ponavljanj in časovnih preskokov, ki se zgodijo sunkovito, za bralca pogosto tam, kjer si jih ne želi – a prav zaradi tega bere dalje.

Zgodbo o določenem drobnem, a življenjsko odločujočem trenutku, ko mlada Kelly, ukleščena v potapljajočem se avtomobilu ameriškega senatorja, izgublja bitko, spremljamo z mnogimi preskoki naprej in nazaj. Več je prav opisovanja preteklosti, kar je glede na sedanjost – bližajoča se smrt – tudi smiselno, saj ta pelje naravnost in (in brez zaviranja) v vodo. Kelly, izobražena in razgledana punca, zdi se ambiciozna, a tako obremenjena s tradicionalnim domačim okoljem in narejeno konzervativnostjo, želi ob novem moškem, tako pomembnem funkcionarju, dih svežega, razburljivega, prepovedanega, norega, tveganega. Dobi pa utopitev, zadušitev. Smrt. Konec. V resnici točno to, kar je iskala, če se gremo črni humor. Z več empatije ob tem zlahka začutimo še kaj drugega.

Motiv utapljanja, vsega, kar se z umom in s telesom dogaja v zadnjih prelomnih minutah in sekundah, Oatesova zapiše prepričljivo, z besedami in s stavki, ki Kelly tiho žugajo: Vidiš, kam te je pripeljalo vse to, neumnica. Po drugi strani Kelly ni neumna, morda je bolj neumen on, tisti, ki je iz avta spretno izplezal, njo pa pustil ujeto v njem. A za to neumnost ne bo izvedel nihče, zato neumnosti pač ni. Kako je že rekel spretni Tartuffe? Kdor skrivaj greši, sploh ne greši. Drži?

Joyce Carol Oates: ČRNA VODA (Modrijan, 2016, 176 str., prevedla Maja Kraigher)

Share on FacebookTweet about this on TwitterEmail to someonePrint this page

Dodaj odgovor