VZGOJA BREZ DRAME

Jutro, minus 6 stopinj Celzija, odhod v vrtec, po dolgem času z mamo, zgodi se nepričakovano eksplozivna izkušnja, ki izčrpa oba, otroka in starša.
Ste za to, da vam zaupam ta osebni primer, ki naj bo uvod v vtis o eni super pomirjujoči knjigi za starše?

/preskoči branje odlomka, če te osebna izkušnja ne zanima/
S tamalim se je zapletlo že v stanovanju. Po 30 minutah napornih priprav na odhod iz stanovanja končno odrineva. On histerično joče, se ustavlja, se vrača po stopnicah navzgor, zavrača moje dotike, obstoji na mestu, cilj se zdi kilometre in ure daleč. V zadnji fazi izbruha ga z vsemi močmi nekaj metrov nesem, na sebi že vsaj 20 minut nima bunde, ker se je otepa, jo slači, na silo mu je, ne da bi mu ob tem polomila roko, ne morem obleči. Kriči, brca, v naročju se steguje in odriva. Odložim ga, ker 15 kilogramov, ki se takrat zdijo podvojeni, ne zmorem več, prav tako popušča moja psihična moč. Čakam ga, ga hecam, mu prigovarjam, molčim, se jezim, se umirjam, spet jezim, celo čokolado mu ponudim, preusmerjam, hkrati opazim, da tamali nima čevljev in po dvorišču hodi v nogavicah (slečen, sezut – kaj je večje zlo?). Vidim tega nemočnega otroka, ki so ga preplavila težka čustva, iz katerih ne zna izplezati, vidim sebe, ki tokrat te stiske ne znam preprečiti, niti omiliti. Vidim tudi zbegane obraze mimoidočih, za hip se mi v glavi izriše misel: “To je gotovo videti zrelo za CSD.” Opisujem dramo, ki se tu in tam zgodi vsakemu otroku in staršu. Tudi za naju ni prva, niti zadnja. Medtem ko se on meče po tleh, pa jaz vseeno vem nekaj zelo pomembnega: minilo bo, krč bo popustil, kaos bo spet red, čakaj, čakaj, bodi prisotna, ne sili v njegovo zmedo in ne poslabšuj lastne – agonija je živa v obeh!

 

To niso moji vzgojni izumi, niti ne bivajo v meni kar sami po sebi in z neba dano (tam je več nepotrpežljivosti, jeze in strahu) – to je samo del tistega, kar sem povlekla iz knjige Vzgoja brez drame.

 

Da bi priročnik Vzgoja brez drame povsem razumeli, je bolje, da najprej preberete knjigo istih avtorjev, Celostni razvoj otroških možganov. V njej je teoretičen teren, ki morda ni tako mamljiv za branje, a je bistven za priznavanje obstoja in razumevanje delovanja dveh polovic možganov – pritličja in prvega nadstropja. Med stisko, opisano v uvodu te objave, so se aktivirali otrokovi možgane v pritličju in onemogočili delovanje prvega, racionalnejšega nadstropja. Najslabše, kar lahko v tistem trenutku starši naredimo (in dobronamerno to spontano naredimo velikokrat), je, da otroka ob izbruhu opominjamo, ignoriramo, ga priganjamo v novo, bolj zaželeno čustveno stanje. Tega takrat ne zmore. Verjemite, bili so trenutki, ko se mi je v ihti celo zazdelo, da 3-letnik vse to uprizarja namenoma … Na to prav zaradi branja Siegla ne pristanem (kar pa ne zanika siceršnje občasne pobalinskosti, ki ni enaka čustveni stiski otroka).

 

Ko je sodelovanje z otrokom krasno, se zdi starševstvo čudovita naloga, kajne? Kaj naloga, to je danost, poklicanost, poslana od vseh svetih in nesvetih! Otrok je takrat čudovito bitje in jaz sem krasna hraniteljica njegovega telesa in duše. Bla, bla, bla …

A pomislite na vse trenutke, ko otroku ne dovolite novega koščka čokolade, njemu pa se v sekundi odpelje? Spomnite se na obisk trgovine, ko hoče igračo, vi pa res niste pri volji za novo pogajanje in izpad v javnosti, ki se tako ali tako že odvija? Pomislite na svojega otroka, ko kriči, da ni utrujen, čeprav se mu že megli pred očmi. Sanjski prizor ob enajstih zvečer, kajne? Noče zaspati, potem pa mimogrede pride mimo in vas močno udari v obraz. Kako se odzovete? Kaj pa pripenjanje v sedež, ko se otrok raje kamikazasto vrže iz avta, kot da bi podlegel okovom? Zapuščanje obiska, na katerem se je otrok imel krasno in zdaj kar ne bi odšel, čeprav ste ga doma morali pol ure motivirati za to druženje?

Jap, včasih gre zlahka, pogosto pa niti najmanj. Zgodi se drama, ki jo otrok močno občuti in pokaže. Zdi se, da je središče drame prav on, pogosto pa v njej sodelujemo tudi starši. Podoživite za hip, kako ste izčrpani, jezni, naveličani, začudeni, morda prestrašeni in zaskrbljeni po težjih čustvenih situacijah z otrokom. Kako vas potrejo, obremenijo, tudi fizično utrudijo. In nenazadnje, kako takrat vidite sebe kot starša? Polomija, a? Pa nikoli ni tako črno-belo.

Priročnik Vzgoja brez drame je v mojih očeh še odličnejši prav zato, ker predlaganega vzgojnega pristopa ne omejuje na otroka, temveč ga razširi tudi (ali predvsem) na starša. Postavi ga pred izzivalno vprašanje: kaj pa lahko jaz naslednjič naredim za to, da podobno čustveno situacijo preprečim, umirim ali vsaj bolje obvladam? V tem odnosu sem edini odrasli in moja odgovornost do otroka je, da ohranjam kontrolo (ter jo ob tem po človeško občasno izgubim, čemur prijazno pokimata tudi pisca knjige, sicer profesor klinične psihiatrije in psihoterapevtka).

 

Avtorja ne prodajata puhlic, niti ne oglašujeta ultimativne rešitve, ki bi iz družin za vedno pregnala vsakodnevne stiske, povezane s čustvi in z vedenjem otrok. Staršu ali vzgojitelju ponujata načine, kako v ključnem trenutku, ko so pri otroku aktivirani le možgani v pritličju in sam ne zmore preklopa na naslednjo stopnjo, pomagati tako, da stisko umirjamo čim bolj uglašeno.

Gre za k sodelovanju naravnan način vzgoje, ki predstavlja izziv za otroka in starša. Če avtorja spodbujata k temu, da se v otrokova čustva dosledno vživimo, ga ob tem poskušamo razumeti in aktivno usmerjati k primernejšemu izračanju čustev, pa ob tem ne gre za t. i. permisivnost, ki jo nekateri, ki priročnik le prelistajo, očitajo avtorjema. Jasno se izrazita o mejah, ki jih otroci neizpodbitno potrebujejo.

 

Morda se vam bo ob branju Vzgoje brez drame najprej zazdelo, da gre za umeten in neživljenjski način vzgoje in da sporazumevanje v vaši družini nikoli ne poteka tako nedramatično, kakor je prikazano v mnogih slikovnih primerih v priročniku (vabim h kliku na fotke). Da, to delno drži. Mogoče res v vsaki situaciji ne zmorete umiriti sebe (in to je prvi korak k temu, da sploh pristopite k vznemirjenemu otroku!), morda zmeraj ne najdete moči in volje za dialog, ki bi ga začeli s sočutnim: “Vidim, da si zdaj zelo jezen/-a, toda mene boli, če me lasaš, zato tega ne delaj.” Vem, da je preprosteje in spontanejše reči ali celo zakričati: “Nehaj!”, toda tisto zaradi česar prijazno nagovarjam k temu, da Vzgojo brez drame berete v celoti in počasi, je spoznanje, da s prvim pristopom v odnos prinašate veliko več kot z drugim. Učite za življenje, ne za otroštvo.

 

Kdo je idealen bralec Vzgoje brez drame?
Po moji oceni je idealen bralec priročnika starš (ali vzgojitelj) dve do štiri leta starega otroka. To je obdobje, ko je čustvovanje otroka izjemno intenzivno, zato bodo bralcu opisani primeri v knjigi zelo sveži in blizu. Pri branju tega priročnika ne vidim zgornje starostne meje otroka, saj so vključeni tudi primeri iz vsakdana s starejšimi otroki (do 12. leta). Za najstnike je primernejši Vihar v glavi.
Share on FacebookTweet about this on TwitterEmail to someonePrint this page

KOMENTARJI

  1. […] vedenjskih in čustvenih pojavov se mi po prebranem zdi največji strokovnjak Siegel (tu in tu), za razlago nevarnih družbenih posledic, če odrasli ne bomo prevzeli krmila v svoje roke, pa je […]

  2. […] povsem mogoča. Zato glede na svoje izkušnje v branje priporočam že omenjeno Agresivnost, Vzgojo brez drame in Celostni razvoj otroških možganov. Mogoče boste pozitiven vpliv omenjenih besedil prepoznali […]

Dodaj odgovor