HIŠA

Nisem umetnica, nimam hiše in nimam kredita, toda s temi temami prepleten prvenec Ivane Djilas, Hiša, razumem bolj kot karkoli drugega.
Hiša je roman, ki je zrasel iz javnega pisma dedku Mrazu, v katerem je leta 2014 Ivana Djilas, gledališka režiserka in publicistka, prosila, naj nekdo vendarle kupi njihovo družinsko hišo, da se rešijo visokega kredita. Množica je besedilo poklikala in zdaj lahko najbolj vztrajni in radovedni prebrete še knjigo. Odlična je!

Zgodba je aktualna in po mojem knjižnem razgledu za slovenski literarni prostor sveža. Zakonca, ki bremena visokega kredita ne zmoreta več, se odločita prodati hišo na slovenskem obrobju mesta. Zdi se preprosto, a ni. Pripovedovalka (samo)ironično natančno razloži, kako se lotiti prodaje. Pozanimala se je o vsem – obrestne mere so ji kristalno jasne, slovenski nepremičninski trg je spoznala ob kompluzivnem vsakodnevnem klikanju po spletnem portalu in kupca, ki le firbca in hiše zagotovo ne bo kupil, zavoha že na verandi. Opiše vse tiste prizore, ki so vsem, ki ste kdaj prodajali nepremičnino, jo kupovali, oddajali ali najemali, zelo poznane in … večinoma frustrirajoče. Nasmehnili se boste. Če ste nepremičninski problem že rešili, potem bo nasmeh sladek, sicer ne tako.

A to ni le roman o prodaji hiše. To je tudi zgodba o zakonu, ki se za leto dni ustavi, o otroku, ki si novega bivališča ne zamišlja, in o ženski, ki ob tem družinskem projektu trči ob svojo nevrotičnost. Spretno se zna organizirati, vsakič znova zbere, prebere, odbere, izbere predmete, jih prestavi, očisti, olepša, zakoplje, skrije … Vse to zapiše na tisoč seznamov, odgovori na milijon klicev, stisne roko dvajsetim neznancem, ki si hišo ogledajo, a pripovedovalka ob vsem tem ne zmore tudi živeti.

Dragocenost romana Hiša je prav motiv blokade družinskega, zasebnega, poslovnega in partnerskega življenja, ki jo prodaja nepremičnine povzroči. Ne gre le za eksistenčni problem (zdi se, da ga družina sproti spontano in bolj ali manj uspešno rešuje), temveč bolj za neznosno težo bivanja v tistem nerodnem vmesnem času, ko se hiša prodaja in se v mislih od nje že poslavljaš, a se nikakor ne proda, zato ji slovesa še ne moreš dati. Pripovedovalka, humorna, resna, zmedena, dvomeča, leteča, pasivna, hiperaktivna (vstavi še kaj), prodaje hiše ne more videti le kot posel, zanjo to ni le prodaja prostorov, temveč s stenami, z okni in vrati prodaja tudi vse pretekle ‘Nekoč je bilo …’ in prihodnje ‘Lahko bi bilo …’. Prodaja lastno napako in ni prepričana, ali ne bo kmalu naredila nove. Kam naj stopi, kam naj se obrne, ko pa je še 200 kvadratov hiše premalo?

To ni roman, ki bi s prstom žugal družbi in ekonomskemu sistemu, čeprav bi se lahko razvil tudi v to. To je roman, ki žuga posamezniku, njegovim odločitvam, njegovemu ravnanju z denarjem, njegovim neukročenostim, njegovi potrebi po svobodi in nadzoru, ki se pogosto izključujeta. Ali del tega romantičnega konflikta ne občutimo prav vsi odrasli? Hiša v sproščenem slogu in z nekaj moteče manjkajočimi ločili (lekturi je ušlo nenavadno veliko vejic) popelje v tiste sorte literaturo, ki spretno vijuga med resnostjo in lahkotnostjo, zato bi od Djilasove z radostjo prebrala še kaj!

Ivana Djilas: HIŠA (Cankarjeva založba, 2016, 263 str., 24,94 EUR)
Share on FacebookTweet about this on TwitterEmail to someonePrint this page

KOMENTARJI

  1. […] Yarden (K. Lundberg) | Hiša (I. Djilas) | Genialna prijateljica (E. Ferrante) | Figa (G. Vojnović) | Sijaj (M. Mazzantini) | […]

Dodaj odgovor