NEHAJ KRIČATI!

Otrok zboli. Zdravnikov se boji kot hudič križa, a včasih je treba iti točno tja – na pregled. Otrok kriči, joka, umika glavo, telo zvija v neslutene krivulje, razum je izklopil, kakršnokoli prigovarjanje je v tistih dolgih minutah odveč. Izvolite, preglejte mu ušesa, poslušajte mu pljuča! Ne gre – vem. Kot mati točno takega otroka, ki se zelo intenzivno odziva na bolečino, pa vem tudi, kaj je v tistem trenutku v ordinaciji še težje prenesti: osebje, ki začne takega otroka tolažiti na napačen način.
Primer 1:
Noč se nagiba v jutro, smo v eni od slovenskih specialističnih ambulant. Tamali pri pregledu ne sodeluje, očka mu po že znanih navodilih zdravnikov fiksira glavo in noge, s čimer posnema mučilno napravo, a tudi starši se pri zdravniku zavedamo, da moramo le-temu omogočiti razmeroma normalne razmere za to, da lahko uspešno diagnosticira otroka. Naš ob tem večinoma huronsko kriči in joče. Ti zvoki še kako parajo možgane, pa tudi srce ni kamen, a kar se mora, se mora, pravijo. Nikakor pa ni treba, da se ob njegovi glavi, kjer že tako stojijo vsaj tri osebe, od nikoder pojavi vidno vznemirjena medicinska sestra, ki ji na obrazu piše, da želi z magično formulo pomiriti situacijo, ki je vsi drugi nismo znali. Zato z zelo afektiranim tonom otroka prekriči z naravnost bolečim in zame nedopustnim ukazom: “Boš že nehal kričati?! Nehaj kričati!” Osuplo pogledam in upam, da le haluciniram, potem pa gospa otroku glasno ponovi: “Nehaj že kričati, no!” V tistem trenutku se odmaknem od otroka, on bo to stisko tako ali tako prenesel, ne želim pa si, da bi jo gospa odnesla tako poceni. Če bi bila v tistem trenutku dovolj zbrana, bi ji v študij priporočila vsaj Juulovo Agresivnost in Siegla, tako pa zmorem le manj sofisticirano obliko komunikacije.
Primer 2:
Neka druga priložnost v neki drugi ambulanti. Otrok v joku ponavlja: “Domov hočem, domov hočem.” Saj se trudi, medicinska sestra namreč, saj mu obljublja štampiljko, kaj eno, celo dve, želi ga potolažiti, kar je njen naravni odziv, ki ga cenim (in hkrati vem, da kljub trudu pri tem ne bo uspešna), a v zadnjih minutah ji zmanjka sočutja, zato tamalemu naveličano sikne: “Če boš pa tako jokal, boš pa res ostal tukaj!” Bravo, gospa, kot da ni del njegove stiske pogojen točno s tem strahom – ostati v bolnišnici.

Rada verjamem, da v samem bistvu v takih situacijah vsi želimo potolažiti otroka, razumem celo, kako dolgotrajen in glasen jok zniža nivo naše potrpežljivosti, toda tisto, kar prepogosto prepoznavam v odzivih slovenskega zdravstvenega osebja, je nerazumna alergija na jok. Ali je trenutek, ko gre za človekovo nelagodno počutje in se znajde v zanj neobvladljivi stiski, res primeren za to, da nekomu prepovedujemo jok (primer 1) in/ali ga tolažimo z izkrivljenim pogojevanjem (primer 2)? Ne, ni!

Še predobro se spomnim svoje boleče izkušnje in komentarja zdravnice, ki je, medtem ko sem z razkrečenimi in tresočimi nogami sedela na ginekološkem stolu, precej grobo pripomnila: “Pa kaj jočete, pač boste rodili!” Da, res bom, a žal 2 meseca prezgodaj. In to bom izjokala, gospa.
Share on FacebookTweet about this on TwitterEmail to someonePrint this page

KOMENTARJI

  1. Zelo zanimivo napisano!

    1. Urška, lepo, če se ti tako zdi 😉 Hvala za komentar.

  2. […] na primer odnos Slovencev do otroškega joka (o svojih izkušnjah sem pisala v rubriki #matigovor, Nehaj kričati! in Otroke, ki jokajo, odnesejo lopovi): na eni strani starši, prepričani, da dojenček ali […]

Dodaj odgovor