OPOLZKOSTI V ZASEBNOSTI

Priznam, glede na naslov sem si v tem novejšem italijanskem romanu obetala veliko spolnosti, recimo take mejne, nevsakdanje, spotakljive. Že res, da je v njem veliko opolzkega, a pojem ni povezan le s spolnostjo, ampak širše, zato zgodba doseže presunljive globine.

Roman je razdeljen na šest življenjskih postaj prvoosebnega pripovedovalca Libera – otroštvo, adolescenca, mladost, dozorelost, odraslost in rojstvo (bodi pozoren na zadnji peron!). Mati je dečku že zgodaj nadela ljubeče-provokativen vzdevek Svetovljanček. Libero je rojen v Italiji, nato več let živeč v Franciji, potem pa spet umaknjen v Milano. Fant hitro opazi, da marsikaj v posamezniku izvira iz družine, arhetipa moškega in ženske ter telesa, ki je človeku enkrat v breme, drugič v ponos.

Libero se začne ukvarjati s samim seboj na zelo analitičen način, pa naj gre za skrivno samozadovoljevanje, prvo zaljubljenost ali šolanje, iskanje zaposlitve. Želi določiti točke preloma lastnega jaza – kdo ga je oblikoval, kdo določil, kdo zaznamoval, kdo uničil in kdo povrnil? Odgovorov na ta vprašanja ima na vsaki življenjski postaji več, a na koncu si odgovori z enim.

Na površju romana so najbolj opolzki prav neposredni in čutni opisi Liberovega libida in spolnega zorenja, a tisto, kar je še večja odlika tega zelo berljivega, natančnega in slogovno izpiljenega romana, je Liberova osuplost (ta se naseli tudi v bralca), ko spozna, da opolzkost ni povezana le s spolnostjo, kakor jo v ožjem pomenu razumemo v obliki falusa, ejakulacije, spolnih položajev, poželenja in menjavanja partnerjev. Daleč najbolj opolzka je Liberova zasebnost, ki ni zmeraj pretvorjena v seks – opolzke so njegove sanjarije, domišljija, njegova hotenja, njegovi dvomi. Opolzka je zasebnost slehernika – opolzka zato, ker je osvobojena vseh (samo)cenzur in je preprosto to, kar je, čista in pogosto tudi mejna.

Opolzkosti v zasebnosti je eden najboljših, če ne najboljših romanov, ki sem jih prebrala letos. Občudujem pripovedovalčev tempo, njegov občutek za opisovanje odnosa med starši in odraščajočim sinom, doživeto zapisano analizo zorenja fanta v moškega, ki svobodno zadiha šele, paradoksalno, ko izgubi zadnjo vez s preteklostjo in svojim izvorom – ljubljeno mater.

Roman Opolzkosti v zasebnosti ni lahko čtivo. Zahteva pozornega bralca, ki zmore potopitev v intimni svet drugega brez predsodkov in sodb. Jezik je lep, prevod čudovit, in očitno je, da Italijani medčloveške odnose sodobnega posameznika odstrinjajo na zelo prefinjen način – poleg nagrajenega Missirolija so tu vsaj še Paolo Giordano v Črnini in srebru, Elena Ferrante (tu in tu) in Scuratijev Nezvesti oče.

Marco Missiroli: OPOLZKOSTI V ZASEBNOSTI (Cankarjeva založba, 2016, 238 str., prevedel Janko Petrovec)
Share on FacebookTweet about this on TwitterEmail to someonePrint this page

KOMENTARJI

  1. […] (G. Vojnović) | Sijaj (M. Mazzantini) | Midva (D. Nicholls) | Poletje v gostilni (L. Paukovič) | Opolzkosti v zasebnosti (M. Missiroli) | Knjiga mojih življenj (A. Hemon) | Smisel konca (J. […]

Dodaj odgovor