NE, RES NE BOM SPAL!

Najbolj vroča in nikoli zares jasna ter mirna tema naše družine je uspavanje otroka. Ne, ne zaleti se prehitro, dragi bralec, ki iščeš uteho ali morda vsevedno že žugaš s prstom: nikoli ni bil problem spanje. Otrok spi mirno; že kot dojenček z največ tremi prebujanji na noč. Luksuz, praviš? Hja, mislim, da si ga kar zaslužimo glede na to, kaj vse se pri nas dogaja, preden to dete sploh utone v spanec. Vsakič se zdi, da se to zlepa ne bo zgodilo. Zato gre večinoma zgrda.

Prve štiri mesece se je dojenček nahranil in utrujeno omagal. Posebnega načina uspavanja takrat nismo imeli, nežno zibanje v naročju je bilo spontano in vir lepega. Po tem kratkem obdobju se je v otroku začel kazati telesni nemir, izrazitejši predvsem, kadar je utrujen. Do približno leta in pol je zaspal tako, da je najprej vsaj 30 minut na polno jokal. Otroka primeš v naročje: zvijanje, odrivanje, kričanje. Otroka odložiš: isto. Umiril ga je šele točno določen ritem precej aktivnega poskakovanja (levo, desno, gor in dol) v naročju, točno naciljan stik mamine ali očetove glave z njegovo ter roke odraslega, ki so preprečile gibanje njegovih okončin, gornjih in spodnjih. Sam jih ni ustavil nikoli. Sledilo je obdobje hitrejšega odlaganja otroka na posteljo (aaa, kako je to godilo utrujenemu hrbtu), še preden je trdno zaspal. Okoli 2. leta naročja pred spanjem sploh ni več želel, tudi težji je postajal, razumeti je začel potek večerne rutine in jo lažje sprejel. Ob odraslem je zvečer bolj ali manj mirno ležal, klepetal v temi, potem pa je po postopni tišini ob božanju po rokah, premikih levo in desno končno napravil sunkovit obrat na bok in v sekundi zaspal. Khm, v sekundi, ki je v resnici zmeraj trajala vsaj 45 minut, haha. To obdobje je končano. Fant je star 3,5 leta, edina stalnica naše večerne rutine je napetost v vseh treh.

Tamali pravi:

“Poglej, po večerji pa tako pospravljena soba. Zdaj končno vidim tisti dvajseti avtomobilček, na katerega sem že skoraj pozabil. Čakaj, čakaj, tole še postavim in bo super skakalnica, ajmo, nova igra! Ojej, mami pravi, da je že pozno. Pa dobro, kam se ti mudi? A ne vidiš, da se igram? Ja, vem, knjige sva prebrala, zobe imam relativno čiste, vse smrdi po spanju, ne skrbi, dobro voham, kam pes taco moli, ampak a ti nisem že dvakrat ta teden s sliko in z besedo dal vedeti, da se tega več ne grem? Pa mi menda ne boš spet govorila o tem, kako tudi avtomobilčki ponoči spijo? Halo, ti temu res verjameš? In kaj me briga, če je ura deset – tudi dopoldne je bila, pa mi nihče ni govoril o luni. A da bom jutri utrujen, če ne bom dovolj spal? Mami, zakaj pa greš ti v posteljo šele po polnoči in zjutraj komaj gledaš? Ne verjamem ti niti, ko v zadnji sili pograbiš brezvezen argument o tem, da ne bom zrasel, če bom premalo spal. Mi nisi ravno včeraj povedala, da sem velik že 103 centimetre in bojda zelo pridno rastem? Jadajada, totalno nelogične signale oddajaš, mati. Brez panike, ženska, pojdi, mirno poskrolaj po telefonu, res si napeta, še mene vznemirjaš. Sicer pa: če boš ti zdaj zdaj izgubila živce, je tu še ati. On je pa najbolj potrpežljivo bitje na svetu. Veš, da tudi on še danes komaj zaspi? Aja ne, zmotil sem se: danes nima več teh problemov, to je bilo, preden sem se rodil. Ne vem, kaj tega človeka tako utruja. Menda ne jaz. Skratka, še enkrat, tokrat čisto zares: Ne, res ne bom spal.”

Ura je 21.45, moji možgani preklopijo na zapleten način delovanja, raven stresa je v tem trenutku največja, občutek uspešnosti na področju materinstva je resno ogrožen, trajal bo vse do jutra, še v spanju me bo napadal, družbeni pritisk ala ‘Vsi drugi otroci že spijo’ je zdaj na vrhuncu. Partnerska komunikacija je v višje dobro začasno prekinjena, saj ima vsak v ekipi svojo modro razlago in precej bedno rešitev uspavalnega problema. Hja, so mirne družine in … je naša.

Moj večerni monolog je takšen:

“Pismo, še en tak večer. Pa kaj nisem ravno včeraj rekla, da se tega več ne grem? Popustim pri klobasah za večerjo, ne forsiram kruha, tu imaš kakav, en sladoled na dan res ni dovolj, preberem ti tri pravljice, tako lepo se imava, končno ima tudi ati mir in se lahko inštalira pred računalnik, samo še pol ure in se bom tudi jaz, res sem skoraj na konju. Izvoli, še CD poslušaj, to sosedove otroke bojda tako zelo pomirja. Zakaj tebe ne? Jao, pa ne skači zdaj po postelji, sine, saj si že prej. In ne vklapljaj luči (spet bom dala kabel iz vtičnice). Ne odpiraj okna in ne išči lune, si se že poslovil, se spomniš? Igral bi se? Jaaa, razumem, igral bi se ves živi dan, štekam, toda ne moreš. Meje pa to. One umetne in one naravne, Juul govori iz mene. Da greš spat, je naravna. Da nisi utrujen? Ne me farbat, komaj gledaš, pozibavaš se v hoji, lotevaš se norih večernih projektov. Poznam tole, v še eno sceno vodi. Zdaj me boš za deset minut spet zasovražil, toda ugasnila bom luč, zaprla okno, ne bom več govorila o igračkah, ki tudi spijo, vidim, da te niti najmanj ne zanima, kdo od tvojih prijateljev zdaj že spi, nobena motivacija niso, še jaz se ob tem počutim precej bedno. Nimam več idej, v kom ali čem najti uspavalnega vzornika zate, rada bi le, da čim prej spoznaš: jutri JE nov dan, zato lahko MIRNO odplavaš v spanec, ker bo vse na svetu počakalo. A ni to kul filing?!”

Potem se spomnim na Siegla, tu in tu: šment, pri 3,5 leta otroka bolj malo briga za jutri, pomemben je samo danes. In spet smo na začetku. Slika se zamegli, ton pojenja, po novem večernem direndaju (ni tako prikupno, kot je prikupna ta beseda) najverjetneje vsi trije naveličano zaspimo in okoli 13.00 me vsak dan preplavi najbolj beden občutek na svetu: ah, zdaj imajo otroci v vrtcu dnevni počitek in vzgojiteljica bo popoldne spet rekla: “Vaš otrok pa sam zaspi, in to prvi.” Sol na rano … sol-na-ra-no!

Share on FacebookTweet about this on TwitterEmail to someonePrint this page

KOMENTARJI

  1. Kako sem se poistovetila s tistimi klobasami in popuščanju pri kruhu :). Če pa je slučajno kaj v tolažbo ali vsaj občutek, da niste sami – naš že od rojstva naprej ni praktično nikoli pred deseto ali enajsto zvečer zaspal. Nobena rutina ni čisto nič pomagala, ker se je bil že kot šestmesečnik sposoben sam s sabo po uro pogovarjati, nedtem ko sva midva poskušala spati. Zadnje čase si med tem, ko poskušamo spati poje Kekčevo pesem ;).

    1. Katja, haha, seveda je zmeraj spodbudno, ko še kdo od staršev reče, da je pri njih podobno 🙂

  2. […] 2 uri in se posvetila še čemu drugemu kot vzgoji). Pri 4 letih ne zaspi brez družbe odraslega (Ne, res ne bom spal). Da bo sploh kdaj vzljubil hojo, torej sprehode po ravnem (za hribe ni šans), se mi je pred letom […]

Dodaj odgovor