“BLOGER, KAJ MI PRODAJAŠ?”

Leta 2011, ko sem začela pisati svoj knjižni blog, prej imenovan Bralnica, se je blogerstvo v Sloveniji zdelo še zelo tuje. Redkim sem povedala, kaj pišem, in zdelo se mi je, da je v tem nekaj zelo geekovskega. Potem pa se je začelo pri slovenskem bloganju marsikaj spreminjati. Danes, leta 2017, mi je občasno spet neprijetno povedati, da blogam, a zaradi drugačnega razloga, saj marsikdo pomisli: “Blogerji so itak le novodobni prodajalci.” Se motijo? Ne, pravzaprav namigujejo na negativno plat blogov, ki jo opazim tudi sama.

BLOGER, KAJ MI PRODAJAŠ?

Slovenski blogerji večinoma niso dovolj jasni in iskreni do svojih bralcev, ko gre za t. i. plačane objave. Te same po sebi niso sporne, saj gre za razumno izmenjavo ‘Jaz tebi besedilo, ti meni plačilo’. Toda če modna blogerka zapiše izkušnjo uporabe najnovejše biomaske za obraz nekega slovenskega podjetja, s katerim sodeluje, ali kulinarični bloger v receptu pripravi jed iz sestavin znane trgovske verige, s katero izvaja nov projekt, potem je najmanj, kar kot bralec takega bloga pričakuješ, vsaj končna navedba v obliki lajne: “Objava je nastala v sodelovanju s podjetjem/z ustvarjalcem XY.”

Tako sporočilo bralcu je pomembno: bloger je za zapisano objavo finančno ali naturalno podprt (to ni greh, podrobnosti pa so poslovna skrivnost), od njegove osebne etike pa je odvisno, ali mu bodo bralci glede takih objav še zaupali in sledili. Nakladači bodo slej ali prej spregledani in odvšečkani. Tako je v stvarnem življenju in ista logika deluje tudi na spletu.

Blogerska realnost pa je večinoma taka: slovenski bloger s 300 besedami ali, zadnji hit, v slabo zmontiranem vlogu skoraj hiperventilira ob navadni črni torbi z napisom ‘MAMINA TORBA’ (primer, ki ni edini). Rezultat na ravni številk: mega klikanost. Občutek v gledalcu: WTF?

Večina blogerjev ob tem pozabi na pomemben podnapis, namenjen svojemu bralcu: ‘To črno veliko torbo kupi, ker od prodaje tudi jaz dobim procente.” Ne, slovenski bloger se večinoma spreneveda v obliki lažnega altruizma: ‘Želim si, da bo z veliko črno torbo tudi tebi lažje (seveda so jo meni podarili, ti jo boš pa kupil).’ Bloger se ob tem večinoma ne zaveda, da se spreminja v dolgočasen Top shop, pri čemer je ta nadležna televizijska oblika oglasov iskrenejša kot njegov blog/vlog, saj je izpovedana kot dejanska reklama, slovenski bloger pa se pretvarja, da ne prodaja, temveč zgolj … prikazuje, testira, blagohotno izboljšuje kakovost vsakdana sebe in drugih?

Rekli boste: “Kaj blebetaš, pa saj mi nič ne plačajo, črno veliko torbo mi je firma podarila in v zahvalo ji delam reklamo.” Prav, tudi te situacije so možne, toda bloger, premisli širše in dolgoročnejše: firma te je opazila, ker imaš ta trenutek več kot n-tisoč sledilcev. Veliko črno torbo je podarila šestim izbranim blogerjem, ki v enem dopoldnevu splet zasičijo s podobnimi fotkami in komentarji, tvojemu bralcu, ki verjetno sledi vsem šestim blogerjem, pa se že meša od velike črne torbe. Učinek takega sodelovanja je pogosto ravno obraten: velika črna torba bo bralcu že tako presedala, da bo raje ohranil svojo staro, manjšo in modro, na kateri ne piše nekaj tako bebavega, kot je ‘MAMINA TORBA’. Mogoče bo celo podvomil o tebi: “Ej, bloger, včasih objaviš kaj tako lušnega, potem pa hvališ nekaj tako brezveznega? Pogrešam tvojo vsebino. Bil si bloger, zdaj si propaganda.”

Opomba: Res je, še nikoli mi nihče ni ponudil v testiranje kateregakoli izdelka, ne sladoleda, ne sesalca, razumem, če ob tem zato pomisliš: “Glej jo, kako je zelena od zavesti, tipična Slovenka!” Dovolim si trditi, da vsakega ponujenega predmeta vseeno ne bi sprejela v test samo zato, ker je zastonj ali ker bo dvignil klikanost mojega bloga, z njim naj bi bil vsaj vsebinsko in estetsko povezan. O mamasti torbi bi tako zmogla povedati le: “To je velika in črna torba.” Mislim, da tudi nihče od slovenskih blogerjev ni povedal ničesar drugega.

KAJ ŽELI DOLGOROČEN BRALEC TVOJEGA BLOGA?

Tisto, kar želi dolgoročen bralec tvojega bloga, je vse kaj drugega kot totalna preobrazba bloga v oglaševalski studio, kjer ti pisanja še kar vešča oseba naklada o tem, kako ji je točno ta sončna krema spremenila letošnji poletni oddih na morju. Resno? Poglej, tvoj bralec si morda res želi izvedeti kaj novega o fini sončni kremi (večina pa je točno takih tem že prekleto sita) in možno je, da napišeš solidno recenzijo tega izdelka, ki koga prepriča v nakup, ob katerem nima občutka opeharjenosti.

Toda če svojega slavospeva sončni kremi ne zaključiš dovolj jasno z a) recenzija je nastala v sodelovanju s podjetjem ali b) recenzija ni nastala v sodelovanju s podjetjem, preprosto zaljubila sem se v to kremo, potem računaj na trenutne množične obiske in klike svojega bloga, težje pa si je obetati dolgoročno zaupanje sledilcev. Reklam se bodo prenajedli.

Tvoji bralci si verjetno bolj želijo izkušenj, lepih fotk, idej za to in ono, ne podcenjuj njihove kritičnosti in potrpežljivosti s poplavo v meglo zavitih oglasnih sporočil. Ali pa svoj blog čim prej preoblikuj v oglaševalski portal in s tem ohrani tiste, ki jih take vsebine res zanimajo. Obstajajo.

KAJ PA TI, GOSPODIČNA, A TEBI KAJ PLAČAJO?

Ja, nekateri za moje objave plačajo. Dolgo sem se obirala pri takšnem načinu sodelovanja (še druga slovenska fora: joj, kaj če bi raje zastonj?) in mislim, da je to ena od boljših odločitev sploh, saj iz nje raste potrditev mojega zavedanja o tem, kaj in kako zmorem z objavo o posamezni knjigi doseči. Sodelovanje, ki občasno obrodi recenzijski ali nagradni knjižni izvod ali denarno plačilo, je zame znak, da nekateri sodelujoči razumejo in tudi spoštujejo moje delo, to je pisanje besedil. Da nekaj cenimo, pokažemo tudi tako, da v to kaj vložimo.

Moj blog že nekaj časa ni le moj prosti čas, je nekaj, v kar vlagam na oblikovni in vsebinski ravni, predvsem pa je Gospodična knjiga način predstavitve knjig, v katerega močno verjamem zaradi neposrednega stika s potencialnim bralcem, ki svoje nove bralne izkušnje pogosto išče na spletu, manj pa v tiskanih medijih ipd. Prihodnost bo to pokazala še bolje.

Z blogom lahko v nekaterih primerih neposredno vplivam na branost in prodajo knjig. Sem zato prodajalka knjig? Ne, to si ne želim postati, zato na blogu prevladujejo neplačane objave, pri plačanih pa izhajam iz prepričanja, da morajo knjige blogerja zmeraj nagovoriti prve, če želi o njih pisati kaj vrednega za svoje občinstvo. Romantično? Zelo. Ali temu verjamejo vsi moji bralci? Zagotovo ne, želim pa si, da bi lahko večina.

Pomembna odgovornost blogerja je, da sam postavi mejo v odnosu do plačanih objav in ob njih ne proda samega sebe, saj s tem posredno zavaja tudi svojo publiko. Mislim, da jo dolgoročno celo izgublja. Če ga ta ne spregleda, se je vredno vprašati tudi o njej. Jaz si želim kritičnih sledilcev, pa ti?

Share on FacebookTweet about this on TwitterEmail to someonePrint this page

KOMENTARJI

  1. In točno zato ne berem nič slovenskih blogov 😉 izjema je GK (je najbrž očitno če že pišem komentar;)

Dodaj odgovor