Preden postaneš starš, si že vsaj 8-krat slišal, da se partnerstvo po rojstvu otroka nekoliko skrha (da se spremeni, je logično!). Morda je točno to tisto, kar vaju pravkar bega in odvrača od tega, da bi željo po otroku bolje slišala in čutila. Mislita si: “Joj, ko bova dobila otroka, se bova še več prepirala, sploh ne bova imela časa zase, za potovanja in hobije. Vse se bo vrtelo le okoli tamalega. Prevelika egoista sva za to … Pa kako bova utrujena, zaspana, naveličana.” Naj vama prikimam: seveda, točno tako bo, morda bo občasno še huje! Pa je to res stanje za umret’ in nikoli imet’? Mislim, da ne.
Tisto težje v neki še kar solidni in dolgotrajni partnerski zvezi, ki se razširi v družino z vsaj enim otrokom, je, ne nujno v tem vrstnem redu, (vsaj) tole, kar mirno preberi in se ob tem nikar ne prestraši. Velikokrat fataliziram, pogosto sem boleče stvarna, na koncu pa zmeraj … Spodbudna! Tudi ob tej temi. Ne pozabi: naslov zapisa je ENA OD RESNIC … Tvoja je lahko povsem drugačna kot moja.
STARI KONFLIKTI ČUDEŽNO NE IZGINEJO
Otroka bosta imela zelo rada, povezoval vaju bo na neslutene načine, vaju sproščal, veselil in še in še lepot bo občutila vajina družina. A otrok nikoli ne bo rešil vajinih starih konfliktov, niti ne bo kar tako dvignil ravni vajine verjetno ne najboljše komunikacije med spori. Otrok bo iz vaju postopoma izbezal vse stare nejasnosti: tiste, ki jih nosita v sebi kot dve ločeni bitji, kot posameznika, in tiste, ki jih iz leta v leto s seboj tovorita kot par.
Možno je celo, da bosta prav zaradi staševstva naletela na nove in nove (tudi) partnerske težave. Mogoče bo ona šele kot mati odkrila, da je neobvladan control freak, ki vznemirja celotno družino, tudi partnerja, mogoče bo on šele kot oče ugotovil, da je človek z zelo rahlimi živci, otroci pa take takoj zavohajo. O sebi in drug o drugem se bosta kot starša naučila veliko novega – ne nujno le hvale vrednih reči.
NAJVEČJI SPROŽILEC KONFLIKTOV – UTRUJENOST
Starševska utrujenost ni samo tista, ki se dogaja prve mesece (nanjo se v glavi vsi bolj ali manj vnaprej pripravimo), ko večina dojenčkov še nima urejenega ritma spanja in je vse podrejeno nočnemu nemiru, tolažbi, uspavanju, hitremu in večkratnemu prebujanju. Utrujenost starša je širša. Čez leta opaziš, da je v resnici ne čutiš več tako telesno, bolj pa se razpase v tvojih mislih. Hrani se z nenehno vsakodnevno naglico, s poklicnimi obveznostmi enega in drugega, z usklajevanjem urnikov, z organizacijo gospodinjstva, vzgojnimi izzivi itd.
Kdaj se najpogosteje spreta? Verjetno prav v večernih urah, ko sta od dneva, pa še tako polnega in dobrega, oba pobita, nemirna, loveča zadnji dve uri pred spanjem, ko bi sicer lahko idilično staknila glavi in uživala svoje partnerstvo, pa v resnici pogosto drug do drugega kažeta nepotrpežljivost in nabrane občutke krivde, ki jih sproti nista imela kam odložiti. Napetost zjutraj ponavadi popusti in s tem tudi siv pogled na vajino zvezo dobi več barv. (Tega načeloma optimističnega vzorca verjetno ne bosta prepoznala hitro in oba hkrati, haha.)
NEPREDVIDENA RAZHAJANJA PRI VZGOJI
Preden imaš otroka, se s partnerjem razmeroma stvarno pogovarjaš o tem, kako bosta vzgajala tega zelo zaželenega pamža. Mu bosta kdaj dala tri vzgojne po riti? Ne, nista avtoritarna. Ga bosta pustila jokati, preden zaspi? Ne, sta sočutna. Bosta z njim veliko športala? Ja, šport krepi duha. Bo hodil v vrtec? Itak, zgodnja socializacija je nujna.
Zdelo se vama bo, da sta uskladila prav vse vidike vzgoje, hormoni vama bodo pri tem celo pomagali v stilu mišljenja ‘Če se kje ne bova strinjala, se bova pa drug drugemu sproti mirno prilagodila‘. Toda resničen otrok, ne tisti idejni, prinaša mnogo nepredvidenega, česar zaradi pomanjkanja izkušenj par pač ni mogel doreči prej kot v trenutku, ko se zgodi.
Še najmanj razhajanj pri vzgoji par opazi v prvem letu otrokovega življenja, ko je večino stvari podrejenih njegovi negi. Težje je kompromise sklepati, ko ta otrok raste, izkazuje svoje potrebe in hotenja, ne nujno v pričakovani ali z vajine strani želeni obliki.
Zatakne se že pri na videz preprostih rečeh, o katerih se odločamo starši, pogosto vsak zase, mama in ata varianta: risanke, sladkarije, sončna krema, cepljenje, kolesarska čelada, plezanje na drevo, majica s kratkimi rokavi 15. aprila, bos ali obut avgusta, računalniške igrice, telefon, čas odhoda v posteljo, način uspavanja otroka … In še in še stvari, ki jih kot nestarši niste mogli premleti, družinske člane pa lahko v nekih obdobjih spravljajo ob pamet. S tem se šibijo tudi dobri občutki v vajini zvezi.
MIMOBEŽNA PARTNERJA
Par zdrsne v t. i. gospodinjsko in družinsko rutino. Ni nujno, da je edini razlog za to otrok, je pa očitni pospeševalec tega stanja. To pomeni, da vsak od partnerjev k družini in gospodinjstvu sicer prispeva maksimalno, tako v smislu dela, ki ga opravi doma, skrbi za otroka, preživetem skupnem družinskem času, le malokrat pa partnerja še uzreta drug drugega kot človeka. Ta občutek mimobežnosti partnerja je okrepljen v prvem letu otrokove starosti, horizont pa se na partnerja bolj razširi, ko mulc pridobi več samostojnosti in neodvisnosti, recimo po njegovem 3. letu.
Pomislite na zelo povprečen dan, ne med vikendom, vaše družine: zagotovo se je že zgodilo, da sta s partnerjem sicer veliko stvari prav fino uredila, v oči pa se tisti dan nista pogledala niti enkrat. Verjetno se tudi zares pogovarjala nista, temveč sta se sporazumevala bolj na operativni bazi (Kdo gre v trgovino? Kdo pelje otroka v vrtec? Kdaj bo kosilo?). Odnos navzven deluje, dolgoročno pa tako ne more uspevati.
ČE V BLIŽINI NI BABICE IN DEDKA
Ko presojate o zadovoljstvu in efektivnosti drugih parov iz svoje okolice, ki so starši (in priznajte, vsi to kdaj počnemo), hitro opazimo, kako na to vpliva tudi bližina oz. daljina starih staršev. Babice in dedki pogosto pomagajo mladim družinam pri varstvu otrok, pripravi obrokov in podobnem. Takim družinam je v nekem smislu lažje, saj gre za popolnoma drugačno povezavo med vnuki in starimi starši ter organizacijo vsakdana in prostega časa ter obilo medsebojne pomoči. To, da otroka lažje logistično zaupaš v nekajurno ali celo večdnevno varstvo starih staršev, je seveda prednost tudi za par, ki na tak način pridobi več časa zase.
RAZVAJANJE SAMO ZA VAJU – JE RES NUJNO?
Pogosto bodo tvoje prijateljice, večinoma samske in brez otrok, na tvoje partnerske probleme dobronamerno zažvrgolele: “Vzeti si morata en vikend zase in vse bo bolje!” Prav – če to želita, če to finančno in časovno zmoreta, če tudi otrok ob tem ne bo zapostavljen ali zaradi vaju nepripravljeno primoran v varstvo k drugim ljudem. Če je to nekaj, kar vama prinese odmor, počitek, sprostitev in veselje za nazaj in naprej, potem je v take toplice, hotel ***** ali kino seveda vredno vlogati.
Možno pa je, da še dolgo, govorim o mesecih in letih, po takih zmenkih ne bosta hrepenela. Okolici, spet samski in brez otrok, se bo to zdelo nezaslišano, verjetno si pred prihodom otrok tudi vidva nista predstavljala tako spremenjenega ritma vajinih zmenkarij, toda ni nujno, da bo vajino partnerstvo zaradi tega res tako trpelo. Niti ni jasno, ali bi se prav zaradi vajinih trenutkov na off sploh kaj prida izboljšalo.
BOLJ POGREŠAM SEBE KOT TEBE
Pomislite, kako pogosto nam svetujejo, naj, potem ko postanemo starši, ne pozabimo na partnerja, kako si moramo zanj vzeti čas, ga razvajati, ga ne zapostavljati in vse sorte reči. Drži. In ti isti svetovalci nam isto pravijo o nas samih. Vzemi si čas zase, draga mati/foter, ne pozabi nase, razvajaj se, sebe postavi na prvo mesto. Kako torej? Ali je tak ritem sploh mogoče držati iz dneva v dan, iz meseca v mesec, iz leta v leto, nekje vmes pa imeti redno zaposlitev, dom in otroka, potrebnega pozornosti in časa?
Ne, tisto, kar gre v realnosti pričakovati v zvezi z vrstnim redom vlog, ki jih opravljamo, je, da so prilagodljive. To pomeni, da je povsem mogoče, da bo v prvih letih življenja vajinega otroka vajina zveza na stranskem tiru. In ti kot posameznik tudi. Še natančneje: možno je, da bosta s partnerjem dolga obdobja vsak večer raje preždela vsak na svojem računalniku ali pred knjigo, ne pa skupaj. Možno je, da bo ona na prost dan raje izbrala šoping, on pa fitnes, in ne drug drugega. Možno je, da en mesec ali še več ne bosta imela spolnih odnosov. Možno je, da več let ne bosta šla na ‘zmenek’ (to je tisto, kamor otroka ne pelješ zraven). Možno je, da se nekaj tednov ne bosta pogovarjala o nobeni drugi stvari kot o tistem, kar ta trenutek najbolj pesti vajino družino ali otroka. V vseh opisanih primerih sta na prvo mesto postavila sebe ali družino, ne pa partnerske zveze.
ENI OTROCI PAR POŽIVLJAJO, DRUGI PA …
Dojenček, ki je precej prilagodljiv, manj jokav, hitreje usvoji razvojne prelomnice, ritem spanja in hranjenja ter podobno, tudi na par deluje bolj pomirjujoče in zbliževalno. Dojenček, najverjetneje bo postal tudi takšen malček oz. otrok, ki deluje bolj zahteven, se težje prilagaja spremembam, počasneje usvaja razvojne premike in kaže manj samostojnosti, morda tudi več vedenjskih, čustvenih ali bolezenskih posebnosti, bo starša neprimerno bolj vznemirjal in s tem odmikal tudi drug od drugega v smislu partnerstva. Posvetiti mu bosta morala več skrbi in časa, prilagoditi ritem celotne družine itd. Nič ne pretiravam, če sklenem: nekateri otroci družine in partnerje poživijo, drugi morje razburkajo. Pri tem ne gre za to, da otrok to počne namenoma, temveč za splet mnogih dejavnikov, na katere starši večinoma ne moremo vplivati.
Kako vse opisano pomeni za trajnost in kakovost vajinega odnosa? V mnogih primerih bo kakovost za daljša obdobja okrnjena. V mnogih primerih bo trajnost ogrožena. Statistično gledano številne zveze prav zaradi starševskih obremenitev razpadejo.
V nekaterih zvezah pa bo vse opaženo, doživeto in čuteno, nemalokrat grobo, razočarano, vznemirjeno in jezno, tudi obnavljajoči se vir moči in želje po tem, da znova in znova partnerja še najdeta razumevanje do občutij, želja in pogledov drug drugega, čeprav tako drugačnih od tistih, ki sta jih imela (in verjetno delila), preden sta postala starša.
Zdaj sta tukaj, ob vaju je vsaj še eno bitje, ki mu želita predati toliko pomembnega in dobrega. Nehote mu predajata tudi primer partnerske zveze. Verjetno ne bo vzoren, lahko pa je prav ta otrok ali več njih v razvijajočih se letih ena glavnih spodbud za to, da se iz dneva v dan še bolj potrudita – velikokrat predvsem zaradi obstoja družine in velikokrat tudi zaradi vaju kot oseb. Pogosto ne bo niti najmanj lahko. Pa bo vredno? O, vredno za še in še ponovitev!
O vplivu starševstva na partnersko zvezo je v enem od poglavij v priročniku Skupaj ali narazen? več zapisala tudi psihologinja Mojca Majerle, stvarno-pravljično pa je izkustven primer simpatičnega starševskega para prikazan v Kratkih pravljicah za utrujene starše. Oboje priporočam v branje!
