“O, VAŠ JE PA ZELO ŽIVAHEN!”

Ko gre za vzgojo, ne maram pojma ‘živahen’. Svojega otroka že dolgo ne vidim kot takega. Ko končno tudi okolica priznava, da je domnevna živahnost prej hiperaktivnost z motnjo pozornosti, zmorem proti zmotnemu enačenju obeh pojmov spregovoriti javno zato, da bi zapis dosegel neprepričane. Prepričani o t. i. ADHD-ju že tako vse vedo. Četudi kaj napačnega. Naslavljam strokovno in laično javnost, ki takega otroka prehitro in površno oceni kot živahnega, nagajivega ali porednega, s tem pa naredi škodo tako njemu kot celotni družini.

Prva večna nadloga te diagnoze, velikokrat znane pod kratico ADHD, je prav skeptičnost okolice. Nekateri ljudje o tej motnji ne vedo prav veliko, in to ni greh. Greh pa je, da o njej vseeno vztrajno nakladajo. Prepoznaš jih po tipičnem in napačnem komentarju: ‘Danes je že vsak drugi otrok hiperaktiven.’ Sklep: torej tvoj pač ne more biti. Mislijo, da je otrokovo vznemirjeno vedenje in čustvovanje odraz neprimerne vzgoje. Predlagajo tri po riti, ki bi otroka že spravile v red. Verjamejo v ljudska rekla, kot sta ‘Otrok je prilagodljiv, samo starša komplicirata’ ali celo ‘Otrok je takšen, kot si ga narediš sam’. Žal se niso pripravljeni podučiti o motnji. Menim, da bi se vseeno morali, če pripadajo vsaj trem skupinam ljudi: so starši, sorodniki ali bližnji otroka z ADHD, so učitelji otroka z ADHD ali so zdravniki otroka z ADHD.

Beseda ‘živahen’ v primeru hiperaktivnosti ni ustrezna zaradi pozitivnega prizvoka, ki ga ima. Kdo pa ne želi videti razposajanega, vitalnega otroka, ki teka, se smeji in neobremenjeno druži z vrstniki? Včasih tudi kakšno ušpiči. Hiperaktivnost pa ni taka, ne za otroka, ki jo doživlja, niti za starša, ki jo spremlja. Zato tudi pogosto slišana tolažba ‘No, je pa vsaj zdrav’ ni primerna. Sogovornik ADHD-ja očitno ne razume dobro. Ta motnja ni znak brezhibnega zdravja in ni povezana z občasno otroško nabritostjo, temveč je skupek različnih dlje časa pojavljajočih se težjih ali lažjih vedenjskih in čustvenih odzivov, ki otežujejo otrokovo vključevanje v čas in prostor. Le nekateri od simptomov so: motorični nemir, impulzivnost, odkrenljiva pozornost, agresivnost, razdražljivost ipd.

Večina otrok in tudi odraslih v določenih fazah vse opisano doživi povsem nepatološko, zato vsaka živahnost ni hiperaktivnost. In tudi obratno: hiperaktivnost ni le živahnost.

Z diagnozo ADHD se v slovenskem zdravstvu ne opleta tako z lahkoto, kot včasih prikrojeno prikazujejo mediji in vaške govorice. Tudi farmacevtsko zdravljenje v primeru te motnje ni prva od možnosti ukrepanja. Žal zmotna prepričanja o ADHD živijo v mnogih starših in tudi strokovnih delavcih, zlasti pedagogih. Verjamejo, da gre za izmišljene simptome z izmišljeno diagnozo. To je za otroka z ADHD velika prepreka v predšolskem in šolskem obdobju.

UKREPI, KI NE DELUJEJO

Eden od najpogostejših odzivov staršev in okolice na hiperaktivno vedenje otroka, ki je pogosto izrazito glasno, nemirno, moteče, nepremišljeno in nepredvidljivo, so neprestane omejitve in prepovedi, ki jih odrasli nalagamo otroku. Tak otrok vsakodnevno sliši vsaj 150 stavkov tipa ‘Ne delaj tega!’ in ‘Pazi!‘. Ali ta metoda deluje? Da, v nekaterih primerih je nujna (cestni promet ipd.), v večini pa je paradoksalna: pretirano postavljanje omejitev, zahtev in prepovedi v otroku povzroča še več težje ustavljivega nemira. Boleč krog neučinkovitega usmerjanja je s tem sklenjen doma, v vrtcu in šoli.

Drugi najpogostejši neuspešen ukrep je kazen. Bistveno pri kaznovanju je, da ste dosledni. Če na tak način otroka obvladate enkrat na teden, prav. Kazen mora biti vzgojna – torej otrok prestopka naslednjič ne ponovi. Predstavljajte pa si hiperkativnega otroka, ki s svojim vedenjem večkrat na dan kaže tisto, kar naj bi po vašem mnenju kaznovali. V eni uri boste dosledno podelili vsaj 5 kazni in s tem sprožili še več zbeganosti, agresije in nasprotovanja. Ker je ravnanje takega otroka pogosto impulzivno (to vam bo jasno šele po letih izkušenj z njim), se pogosto niti ne spomni dobro, kje ga je pobiksal. V večini primerov ni namenoma grob. Preprosto povedano: roka ali jezik prehitita glavo. Zato otrok številnih kazni ne razume popolnoma, njegovi odzivi pa ne postanejo manj sunkoviti.

Zmotno je tudi prepričanje, da hiperaktiven otrok potrebuje veliko gibanja. Že res, h gibanju sam teži, a če ga podrobno opazujete, boste ugotovili, kdaj gre za hoteno in kdaj za nehoteno akcijo. Otrok z ADHD del napetosti res sprosti ob gibanju (gugalnica, tobogan, trampolin: top 3 hiperaktivneža), a ne v vsaki gibalni obliki. Poglejte hiperaktivnega otroka v odnosu do skupinskih iger z žogo na primer. Navodilom bo le stežka sledil, njegova motivacija bo zelo odvisna od tega, ali je v zmagovalni ekipi, z vrstniki se bo težje povezal, brcal bo manj zbrano in manj vztrajno, v primeru poraza bo silovito izbruhnil in verjetno se bo stežka sam pomiril.

Ne drži niti kmečka pamet, ki veli: ‘Če se ne more umiriti, pa naj se zunaj zlaufa do onemoglosti!’ Zdi se, da takemu otroku ne moreš izklopiti baterij, pa ne zato, ker bi te res imele večen rok delovanja, temveč zato, ker je otrok pogosto v neobvladanem prostem teku, že skrajno utrujen, a nezmožen samoregulacije, počitka, umirjanja, sedenja, ležanja, tišine, bivanja na off. Nujno je, da se tega čim prej nauči, večinokrat prav s pomočjo čutečega odraslega.

PRIMERNEJŠI UKREPI

Tam, kjer naj bi prepovedovali in omejevali, pa to ni življenjskega pomena, otrokovemu telesu in glasu raje pustimo prosto pot. Čim večkrat na dan zagotovimo okoliščine, v katerih otrokovega vedenja ni treba neprestano nadzirati in usmerjati (bivanje na prostem, gostilna z velikim vrtom, zelo kratka predstava v gledališču, dopust v manj oddaljenem kraju z manjurno vožnjo, le eno družabno srečanje na teden ipd.).

Družina mora ustvariti vsakodnevno rutino in pogoje, v katerih bo otrok dejansko lažje obvladal svoje odzive, čeprav bi glede na njegovo starost že lahko pričakovali več tovrstne prilagodljivosti. Izsiliti je ne moremo. Konkretno: velikokrat je z otrokom mogoče v dnevu opraviti le en večji opravek (obisk trgovine, obisk zdravnika, vrtec, družabno srečanje – izbrati je treba le eno, ne pa vsega hkrati), zagotoviti zadostno količino spanja podnevi in ponoči, vnaprej napovedati aktivnosti in jih otroku podrobno opisati, znova predstaviti okvir pričakovanega vedenja (Zdaj bomo stali v dolgi vrsti pri blagajni. Vem, da tega ne maraš. Želim, da se potrudiš in počakaš ob meni. Lahko mi pomagaš zlagati izdelke na trak. Ne dovolim, da se vračaš k policam/tekaš po trgovini/pobegneš iz trgovine.).

Prilagoditve so potrebne tudi v vrtcu in šoli. Najlažje jih boste vzgojiteljem in učiteljem predlagali na osnovi izkušenj od doma. Nujno je, da s strokovnimi delavci, ki so v stiku z vašim otrokom, veliko govorite o simptomih ADHD (in se čim prej otresete občutka, da ste s to temo že tečni), marsikateri jih namreč sploh ne pozna. Več bodo vedeli o motnji, lažje se bodo odzivali na otroka, primernejši stik bodo navezovali z njim in tudi v skupini bo otrok lažje zaživel. S tem bo delovni vsakdan lažji tudi za učitelja/vzgojitelja. Starši in šola/vrtec imajo vendar skupen cilj, na katerega marsikdaj pozabijo: otrokovo uspešno vključevanje v družbo.

HIPERAKTIVEN, ŽE, ŽE – IN KAJ ŠE?

Vsi, ki spremljajo hiperaktivnega otroka, se sčasoma zapletejo v škodljivo pretirano osredotočenost na njegovo negativno vedenje. Pomislimo, kaj vse je še v tem edinstvenem bitju? Kaj vse še zmoremo uzreti v njem, kaj pohvaliti, kaj poudariti, na kaj potrkati, kaj spodbuditi? Kaj vse lahko pod vsakodnevno taktirko vzgoje (kakršnakoli že je, zmeraj je usmerjevalna in omejujoča) otroku še sporočimo odrasli, bodisi starši bodisi učitelji in vzgojitelji? Zagotovo ne le ‘Preglasen si!’, ‘Spet si razbil steklo!’ in ‘Nehaj tekati po čakalnici!’. Večkrat mu moramo povedati kaj takega, kot je ‘Odlično domišljijo imaš’, ‘Kako osupljiv je tvoj spomin’ in ‘Tvoje zamisli nasmejijo’, zato da bo ob številnih drugih sporočilih sploh zmogel ohraniti svoje bistvo in se kot odrasel spodbudno potrkati po prsih: “Videz vara. Nočem biti zguba.” To pametno krilatico je slišati iz ust ‘porednega’ protagonista odlične in zabavne knjige Jaz, Elvis Riboldi (klik vodi v moj širši zapis o njej).

STARŠA, OSTANITA PRISEBNA!

Okolica, ki takega vedenja ni vajena, se sprva res zazre v otroka, a večina se, sploh v trenutkih, ko pri mlajšem predšolskem otroku diagnoza še ni potrjena, kritično loti prav staršev. Znanci in neznanci podvomijo o vajini vzgoji. Kot da ne bi bilo dovolj, da se že leta sprašujeta o svojih starševskih kompetencah. O tem, ali ravnata prav, sta govorila vsaj že 200-krat. Nikoli si nista predstavljala, da bo vajin otrok na svet prinesel toliko fizične in čustvene silovitosti. Nikoli nista vedela, kaj bo to sprožalo v vaju.

Zdi se vama, da vsi drugi starši rojevajo in vzgajajo milijonkrat lahkotnejše in bolj sodelovalne otroke (edino merilo vzgojne uspešnosti je za vaju prav to: otrokova splošna prilagodljivost), le vidva se s svojim vsakodnevno zapletata v težave. Motita se. Prišel bo pomemben dan, ko bosta spoznala, da ne gre za vajino pomanjkanje starševskega talenta, temveč za zmes biologije, okolja in naključja, iz česar je nastalo točno to: vajin hiperaktivnež, dovolj drugačen za to, da sta tudi vidva drugačna starša. In vi nekoliko drugačna družina. Spoznanje ni niti najmanj boleče. Dovolim si trditi celo, da končno pusti zadihati in sprejeti stanje ADHD-ja kot temelj, na katerem je mogoče zgraditi zelo solidne odnose.

SE SKRIJEMO IN NAS VEČ NI?

Glavna nevarnost, ki grozi družini z otrokom z diagnozo, je, da se zaradi nenehnih turbolenc vsa družina osami. Kar naenkrat utrujeni in naveličani, malce tudi v zadregi, odpovedujete družabna srečanja, ne želite sprejemati obiskov, nočete izletov in potovanj, ne odpravite se skupaj v trgovino … Vse to so sprožilci eksplozivnega vedenja vašega otroka. Toda takšna osamitev je boleča in nefunkcionalna za vse udeležene: za otroka, ki se ne more vsakodnevno preizkušati v novih okoliščinah in se v njih krepiti skozi frustracijo, za starša, ki z umikom le še poglabljata svojo stisko, in za družino kot celoto, ki je oropana veselja in zabubljena v svoje malo trpljenje.

Pomembno je, da se družina obkroži z ljudmi, ki otrokovo vedenje razumejo in sprejemajo. Na srečo obstajajo. Družite se s tistimi, ob katerih ste vi in otrok bolj sproščeni. Povežite se s starši ADHD-jevcev, še najlažje na spletu.

Draga starša, opremita se z vso ljubeznijo in s podporo, ki jo zmoreta in želita nuditi drug drugemu. Kmalu bosta spoznala še eno dobro stvar: odličen tim sta. V predšolskem in šolskem obdobju sta eden najpomembnejših pristanov vajinega hiperaktivneža, ki potrebuje izjemno razumevajoč in pravilno delujoč kompas. Enkrat ga v rokah trdneje drži ata, drugič mama. Včasih oba, zmeraj pa s ciljem, da bi ga slej ali prej lahko predala otroku, ki bo z obilo vajine pomoči postal suveren in odgovoren odrasli. Kaj bo takrat odstalo od ADHD-ja? Ne vem, mogoče veliko, morda le malo. Izginil ne bo, toda vi boste preživeli. Bomo preživeli.


KNJIŽNI NAMIGI: Starši, ki še dvomite o tem, kaj se dogaja z vašim živahnim ‘porednežem’, preberite odličen priročnik, napisan na podlagi osebne izkušnje avtorice z ADHD dvojčicama, sicer zdravnice, z naslovom Toddlers& ADHD. Družinam s šolskimi otroki priporočam delo Katarine Kesič Dimic, Adrenalinske deklice in hitri dečki. Zgovorno je tudi Greenovo besedilo Eksploziven otrok.

POSEBNA PONUDBA ZA BRALCE GDČ. KNJIGE: Za sproščenejše bralne trenutke vašega osnovnošolca priporočam branje knjige Jaz, Elvis Riboldi, ki je ob vpisu kode ‘ELVISRIBOLDI’ na spletni strani založbe KUD Sodobnost International znižana za 30 %. Ponudba velja za naročila, oddana do 1. 7. 2017.

POSNETEK IN FILM: Če o ADHD-ju ne veste veliko, si oglejte prepričljiv intervju s slovensko pedopsihiatrinjo dr. Jernejo Maček. Iz srca priporočam tudi ogled simpatičnega nizozemskega filma Navihani Bram (Brammetje Baas).

POBRSKAJ PO SPLETU: Veliko dogodkov v zvezi z ADHD pripravlja slovenska nevladna organizacija Mavrični bojevniki. Organizirajo tudi tabore v naravi.

Share on FacebookTweet about this on TwitterEmail to someonePrint this page

KOMENTARJI

  1. […] Preberi tudi osebno izkušnjo v rubriki MATIGOVOR: “O, vaš je pa zelo živahen!”  […]

  2. […] Pišem o izkušnjah z dečkom, ki izkazuje vse znake motnje ADHD, ki ni razvajenost, kaj šele porednost. Preberi tukaj. […]

  3. […] brez pretiranih omejevanj, posilnih nasvetov in nerealnih vzgojnih metod. Je že tako, da moj 4-letnik zahteva nekaj več načrtnega vzgojnega pristopa, ki ne more biti takšen, kot se pač staršu in […]

Dodaj odgovor