OTROKE, KI JOKAJO, ODNESEJO LOPOVI

Pomislite: vaš otrok silovito izbruhne. Ni prvič, sceno že poznate, ni za mačji kakec, ni pa apokalipsa. Sploh ni bistveno, zakaj otrok izbruhne, rada bi opozorila na nekaj čisto drugega. Tak izbruh otrokovih čustev je naporen tako zanj kot za odraslega, ki ga ob tem spremlja. Ko se po letih izkušenj kot starš že dodobra seznaniš z vzorcem in razlogi takih izbruhov in se nanje odzivaš za svoj okus precej spretno (ne nujno idealno), se pred tabo odpre nov razgled, ki v ospredje postavi moteče odzive okolice. Tiste druge, večinoma neznance, ki spremljajo, s pogledi ali z besedami, izbruh tvojega otroka in tvoje odzive nanj. Kaj pravijo in zakaj?

Ne vem, kako pogosto, močno in zakaj izbruhnejo vaši otroci. Verjetno ob tem vsaj jokajo. Cepetajo. Kričijo. Udrihajo po predmetih in ljudeh v okolici. Se otepajo bližine. In jo hkrati zahtevajo. Ne vem, kako se ob tem odzovete vi kot starši. Jaz najprej preusmerjam, kaj nežnega povem, racionaliziram in pogosto lepa beseda lepo mesto najde.

Potem pa včasih ne gre tako zlahka. Otrokov izbruh se stopnjuje, stiska ga popolnoma ohromi in po skoraj štirih letih materinstva mi je zdaj končno jasno tisto, kar mi še pred letom dni ni bilo. Izbruh je v zagonu, moj govor ga ne bo pomiril, pogosto bo požar še večji. Moji odzivi so zato mirni tako besedno kot fizično in navzven se lahko zdi kot: a) ta mati je na pomirjevalih, kako je vendar mogoče, da mirno in tiho stoji ob tem trmoglavcu, ali b) poglej jo, permisivno vzgojo na dveh nogah, kako jo otrok že zdaj čustveno nadvlada.

V resnici točno vem, kaj delam. Moja mantra je: ostani mirna, minilo bo, zdaj pač ne zmore, ne gre. Prav zaradi tega stanja sem 15-kilogramskega otroka sposobna vzeti v naročje in ga, medtem ko on opleta levo in desno in kriči, s pokerface izrazom na svojem obrazu nesti do vrtca brez kančka jeze nanj in tudi (pomembno!) brez občutka lastne materinske nemoči, da ga ne zmorem pomiriti. Sprejela sem, da ga v redkih situacijah zares ne morem. Zato si med tem zlahka ogledam dogajanje od zgoraj in slišim veliko tistega, kar je v naslovu te objave. Poglej, dva konkretna primera imam na zalogi.

Prvič: S tamalim se med izbruhom ustaviva na travi, čepim ob njem, brišem mu nos, on kriči ‘Nočem v vrtec!’ in joka, objema se brani. Mimo pride starejši gospod, rekoč: “O, fantek, take, ki jokajo, pa odnesejo lopovi.” Vem, stara šola, želel je preusmeriti dečkovo pozornost, morda je želel pomagati tudi meni kot mami, ki moram otroka spremiti do vrtca, da lahko potem odidem v službo. A prijem zastraševanja otroka je v svojem bistvu izredno grob, nerazumevajoč, avtoritaren in neuporaben. Dečko se je za dve sekundi res ustavil in mu prisluhnil, dolgoročno pa se ni pomiril. Popoldne je seveda veliko spraševal o tem, koga in zakaj odnesejo lopovi. Naj temu prikimam? Ne, prav zaradi suverenosti in občutka, da razumem in obvladam otrokov izbruh, ki JE in BO še trajal, ne bo pa večen, zmorem neznanemu gospodu mirno in odločno povedati tudi: “Ne, gospod, ne bodo ga odnesli lopovi. So kdaj vas, če ste jokali?” In on veselo: “Jaz pa nisem nikoli jokal.” Aha …

Drugič: Po nekaj metrih, ko izbruh še ni popustil, morda je celo dobil nov glasovni zagon, se približa mimoidoči gospod srednje starosti, ki dečku pravi: “Ti pa nisi nič priden danes, mamici nagajaš.” Seveda mu povem: “Fantek je zelo priden, samo žalosten je, ker danes ne želi v vrtec.” Gospod se vidno zavzame in omehča tako s pogledom kot s prijazno besedo: “Potem pa bo že hitro bolje.”

Z opisanima primeroma želim poudariti tisto, kar v odlični in pomembni knjigi Agresivnost, letos je slovenski prevod izšel pri Mladinski knjigi, opaža tudi Jesper Juul. Kako zelo nas odrasle, predvsem srednjo in starejšo generacijo, ne glede na spol, pretresejo t. i. negativna otrokova čustva, recimo strah, žalost in jeza. Kako burno in tudi neprimerno se ob tem odziva okolica, je vidno ob vsakem javnem vmešavanju v smislu na videz nedolžnega komentiranja neznancev, ki želijo na vsak način pomiriti stisko, ki je nastala, ne da bi poznali njeno ozadje.

Tudi starš želi otrokova čustva pomiriti, nikomur ni v čast, ponos in v zabavo pregurati čez nov izbruh. A tisto, kar sledi iz zavedanja, poznavanja in upoštevanja takega otrokovega vedenja, ni to, da bo odrasli njegovo silno neobvladanje zatrl, za vsako ceno preusmeril, morda kaznoval, zasmehoval ali ga zaradi tega ustrahoval, temveč da mu bo s svojo prisotnostjo pokazal razumevanje (Razumem da si žalosten, ker po nekaj dneh odhajaš v vrtec, tudi meni se kdaj ne ljubi v službo.), postavil jasno mejo (Vseeno greš danes v vrtec, ker je delovni dan.), ostal ob njem (Lahko mirno prenesem tvojo stisko ob tebi.) in celo korigiral nepravilnosti iz okolice (Nobenega lopova ne bo. Izjokaj, potem pa obriši solze in pogumno naprej, poba.).

Dvomim, da s tem, ko se vse večkrat odzivam na mimobežne komentarje okolice, v njih sploh karkoli sprožim, morda enemu ali dvema res vržem kost za glodanje, večinoma pa s tem odzivanjem želim še največ sporočiti svojemu otroku: v redu si tudi, ko te vrže iz orbite in ti na Zemlji vsi govorijo, da je to nedopustno. Še velikokrat te bo odneslo. Pa saj se boš naučil vračati.


DODATEN KNJIŽNI NAMIG: Neposrednega vpliva na vzgojo ne gre obljubiti, posredna blagodejnost pa je po več branjih raznih avtorjev in lastni odprtosti za svoja in otrokova čustva povsem mogoča. Zato glede na svoje izkušnje v branje priporočam že omenjeno Agresivnost, Vzgojo brez drame in Celostni razvoj otroških možganov. Mogoče boste pozitiven vpliv omenjenih besedil prepoznali šele čez mesece ali leta po branju. Knjige se v človeka naseljujejo počasi.

Share on FacebookTweet about this on TwitterEmail to someonePrint this page

KOMENTARJI

  1. […] do otroškega joka (o svojih izkušnjah sem pisala v rubriki #matigovor, Nehaj kričati! in Otroke, ki jokajo, odnesejo lopovi): na eni strani starši, prepričani, da dojenček ali malček z jokom izsiljuje in ga je treba […]

Dodaj odgovor