S spodnjim zapisom ne napovedujem realizacije uvajanja v vrtec vašega otroka. Prepričana sem, da večina otrok ob uvajanju doživi pričakovano in naravno stisko, ki traja približno 3 tedne, potem pa se otrok na vrtec vse bolj privadi. Vem, da je uvajanje v vrtec stresno za vsako družino, pa naj steče še tako gladko. Povsem verjamem staršem, ki ponosno povejo, da je njihova tamala v vrtcu do kosila sama ostala že prvi dan uvajanja. Verjamem tudi, ko rečejo, da je četrti dan mirno zaspala in so jo ob 15.00 v vrtcu prevzeli rahlo utrujeno, a še kar zadovoljno. A verjemite še meni, ko povem nekaj drugega: naš fantek se je v vrtec uvajal veliko težje, manj suvereno, z več dolgoročne vsakodnevne stiske, ki se je kazala v vrtcu in doma. Najintenzivnejše obdobje je trajalo več kot 6 mesecev. Na najbolj črn dan so iz mene vrela takrat neodgovorljiva vprašanja: ‘Pa zakaj se ne navadi na vrtec? Kaj delamo narobe? Kdo je kriv?’ Po letu dni končno poznam odgovor.
OTROKA SMO V VRTEC UVAJALI DVAKRAT
Prvo uvajajanje, javni vrtec, starost 2 leti: uvajanje se je zaradi bolezni neprestano prekinjalo. Deček se na vrtec ni mogel privaditi s svojim rekordom 5 dni (toliko je bil namreč v 4 mesecih strnjeno v vrtcu), saj je vsaka vrnitev po bolezni bila kot novo uvajanje. Stiska se je povečevala tudi zaradi dvakratne hospitalizacije v tem času. Starši in vzgojitelji smo že takrat opazili, da je fantek v družbi vrstnikov izrazito nesproščen, da se izogiba njihovi telesni bližini, da ima težave ob menjavi prostorov, da je stiska najhujša, ko kdo odpre vrata igralnice, da se le stežka sam zamoti z igro, da se nerad vključuje v skupinske dejavnosti, ob tem pa v samoti ni zadovoljen, temveč želi več družbe in pozornosti vzgojiteljice. Zaradi zdravstvenih težav smo ga izpisali iz vrtca in do novega šolskega leta priskrbeli individualno varstvo, ki ga je dobro sprejel.
Drugo uvajanje, zasebni vrtec, starost 3 leta: starša sva bila zelo suverena, vedela sva, kakšnega otroka uvajava, in želela sva, da to čim prej izvejo tudi vzgojiteljice. Na list papirja sva napisala, kako se glede na izkušnje kaže njegova stiska, kaj jo po najinem mnenju povzroča in kaj ga potolaži. Uvajanje je steklo postopoma, imeli smo možnost, da več mesecev iz vrtca odhaja po kosilu. V tem času je postajal bolj sproščen, hitro je sprejel vrtčevsko rutino, počasneje svoje vrstnike in skupinske dejavnosti. Primer merljivega napredka: če pred letom dni ni želel na sprehodu podati roke drugemu otroku, temveč le vzgojiteljici, zdaj to lažje stori v krogu poznanih otrok.
MIRNA MAMA – MIREN OTROK?
Da, to do neke mere drži. A v določenih primerih tudi odpove. Pomislite: so res vse mame, ki uvajajo otroke v vrtec, tako mirne? Večina ni, imajo skrbi, povezane z uvajanjem, s službo, z gospodinjstvom in drugim, njihovi otroci pa se pogosto uvajajo zelo neproblematično.
Tisto, kar me je naučila težja izkušnja uvajanja otroka v vrtec, je, da glavni dejavnik pri uspešnem uvajanju niso starši, ampak otrok sam. Zakaj? Veliko več, kot si včasih predstavljamo, je namreč odvisno od tega, kakšen je otrokov značaj – s tem mislim na njegovo odprtost, na njegovo prilagodljivost, na njegovo družabnost in drugo. Če je otrok že tako bolj zaskrbljene sorte, se hitro vznemiri, opazi spremembe, težje navezuje stike z odraslimi ali/in vrstniki, potem bo njegov odziv na vrtec verjetno burnejši. Mama (ali ata) se lahko s svojo easygoing vzgojo še kako postavljata na trpalnice, otrok pa bo vseeno muhast, agresiven, bolel ga bo trebušček, zavračal bo igro, obroke v vrtcu, močil bo posteljo in drugo.
Takšen otrok je v stiski in odrasli, ki se nanjo požvižga, rekoč ‘Pa saj je v vrtcu lušno!’, jo le še povečuje. Po mojem mnenju pomagajo le, in to ne takoj, temveč dolgoročno, merjeno v mesecih ali celo letih, sočutje, razumevanje in dnevno opogumljanje.
Kako gre to v praksi? Zagotovo ne tako, da bi bili starši ob tem ves čas mirni. Ne zmorejo. Bega jih, kaj se dogaja z njihovim otrokom, razpeti so med službo in vrtcem, hlepijo po odmoru, po mirnem jutranjem odhodu v vrtec, po mirnem prihodu domov, po otroku, ki bo iz meseca v mesec vse bolj sproščen, ne pa vse bolj napet. Takšen starš ne more biti v vsakem trenutku povsem miren in čim prej se mora otresti krivde, da sam poslabšuje uvajanje v vrtec. Otrokova stiska pričakovano vpliva tudi na starša. Toda prav zato, ker odrasli zmoremo več samonadzora (in še kako odgovorno je), se moramo zbrati, zavestno umiriti in poiskati načine, kako v sodelovanju z vzgojiteljem otroka na vrtec privaditi čim lažje – ne pa tudi najhitreje.
KAKO NAJ SODELUJEJO STARŠI IN VZGOJITELJI, KO NE GRE ZLAHKA?
Odnos med starši in vzgojitelji je v primeru težavnejšega uvajanja v vrtec še pomembnejši kot sicer. Viri nerazumevanja so na obeh straneh: vzgojitelji pogosto zamahnejo z roko, češ ‘Še eni zaskrbljeni sodobni starši’, starši na drugi strani pa zganjajo upor ‘Kaj mi bo vzgojitelj solil pamet, jaz najbolje poznam svojega otroka’. Resnica je nekje vmes: če ste stisko otroka prepoznali oboji, potem imate skupno vsaj eno stvar – pomagati otroku. Uspe vam lahko le s skupnimi močmi.
Prva reč: starši morajo zaupati vzgojiteljem. To se ne zgodi čez noč. Da bi zaupanje vzklilo prej, bodite z vzgojitelji čim več v stiku. Otresite se občutka, da ste vzgojitelju nadleži, da za vas nima časa, da si za vas ne more vzeti nove govorilne ure, kjer se v miru pogovorita o otroku. Ja, pogosto boste v prvih mesecih vrtca res od vzgojitelja zahtevali in želeli več kot drugi starši, a zavedajte se, da se drugi starši z uvajanjem niso soočili tako kot vi. Če pride do težav, jih je treba reševati nemudoma, sicer se otrokovi slabi občutki le še stopnjujejo.
Druga reč: vzgojitelji morajo zaupati staršem. Ah, v njihovih očeh boste občasno videli nekaj neprepričanosti, mogoče vas bodo želeli odgnati s površnim: ‘Saj bo vse v redu, pomirite se, mamica!’. Toda to niso delujoči pristopi, kadar je otrok že več mesecev v vrtcu, doma in/ali v varstvu pa kaže stisko. Pravo zaupanje na strani vzgojitelja starš začuti, ko vzgojitelj pokaže, da razume stisko otroka, jo prizna, opazi in jo je pripravljen aktivno reševati.
Pred uvajanjem otroka v vrtec je koristno prebrati kratke poudarke v priročniku PRVIČ V VRTEC. Več o knjigi izveš s klikom tukaj.
Ob tem je na vzgojiteljih in starših, da dopuščajo kompromise in so zelo ustvarjalni: prve pristope glede tolažbe in privajanja na vrtčevsko rutino lahko predlagajo starši, ker otroka v tistem trenutku res poznajo veliko bolje kot vzgojitelj. Čez čas otrokovo vedenje, odzive in navade dobro spoznajo tudi vzgojitelji, zato lahko z več nasveti in svojimi pogledi pomagajo staršem (v našem primeru je vzgojiteljica prej spoznala, kdaj je fant pripravljen na spanje v vrtcu, kot midva in s tem celo družino brcnila v rit). Pomembno je, da sta obe strani pripravljeni sodelovati in da si zaupata.
KAKO OTROKA DNEVNO OPOGUMLJATI ZA VRTEC?
V nadaljevanju naštevam vire opogumljanja pri naši družini, zato jih berite kot izrazito subjektivne, za nas delujoče, za vas morda le pogojno uporabne ali pa povsem brez vezne.
- Odhod v vrtec naj bo počasen. Največ teatra ‘Nočem v vrtec’ se pri nas zgodi zjutraj, če hitimo. Zato pazimo, da ne. Otrok se zbudi, doma poje zajtrk (zbuja se zelo lačen in ustrezno razdražljiv), okoli 15 minut gleda risanke (možgani na pašo), vmes je oblačenje in umivanje zob. Potem odhod od doma.
- Zjutraj ne uvajamo novih stvari, se ne učimo samostojnega oblačenja in drugih reči, ker se glede na izkušnje zaenkrat stiska samo poveča. Veliko priložnosti za spodbujanje več samostojnosti in novih spretnosti je čez dan, ne pa zjutraj.
- Po daljših prekinitvah vrtca (počitnice, bolezni, včasih celo samo po vikendu) deček izrazi željo, da bi ga v vrtec nesli. Pot ni dolga, toda on je star že 4 leta. Sklenemo kompromis: del poti ga nesemo, del poti prehodi. Ob tem se zelo umiri, pocarta, razpoloženje se dvigne in zaenkrat je več kot vredno bolečin v hrbtu odraslega.
- V vrtec nese kakšno svojo igračo, največkrat avto ali plišastega medveda. Te igrače pusti v garderobi, a ob odhodu v vrtec in prihodu domov večkrat vplivajo na več sproščenosti, ker se z njimi zamoti, pliškoti ‘govorijo’ ipd.
- V vrtcu ima svojo deko za spanje. Na začetku uvajanja spanja v vrtcu je imel celo blazino. Če otrok izrazi to željo, če mu to olajša spanec v vrtcu in če se vzgojitelji s tem strinjajo, ne vidim nobenega problema v tem. To so intimni predmeti – nekaterim ne pomenijo ničesar, drugim pa veliko. V resničnosti ne poslabšajo rutine vrtca, spalne higiene in drugega, zato ne vidim razloga proti.
- Z očkom sta razvila opogumljajoči ritual: ob odhodu v igralnico se potolčeta po prsih kot gorili, rekoč ‘Aaa, pogumen sem.’ Tamali se nasmeji, rutinski vzorci pa so tako ali tako zmeraj dobrodošla orientacija v vsakdanu otroka.
- Po odhodu iz vrtca ga nikoli ne napadem z vprašanji, kako se je imel in podobno, temveč mu dam več možnosti za fizični stik (nošenje, objem, poljubček, božanje po glavi, roka v roki, tek, gugalnica). Kakor se telesno sprošča, se sprošča tudi miselno in verbalno: čez čas sam začne pripovedovati o vrtcu, o dogodviščinah, igri, skrbeh …
- Nekje pri 3,5-leta je tamali začel uporabljati stavek: ‘V vrtcu sem imel stisko’. To olajša marsikatero stvar: odlično je, da sam prepozna, kdaj mu je v vrtcu težje (in to ni več tako pogosto kot nekoč), vprašam ga, kaj se je dogajalo. Krasno oblikuje čustva (pogrešal sem te, dolgo te ni bilo, raje bi bil doma, zakaj je že konec našega dopusta, v vrtcu ni bilo tistega prijatelja/vzgojiteljice) in trudim se ne podcenjevati njegovih občutkov, temveč pokazati zanimanje in razumevanje.
- Ker je deček že od nekdaj bolj osredotočen na slabše izkušnje in težja čustva, ga namenoma vodim k prepoznavanju in vrednotenju boljših. Recimo: Pa se je v vrtcu zgodilo tudi kaj zabavnega? Ste kaj dobrega jedli? S katero igračko si se pa danes največ igral? O, plesali ste – daj, pokaži.
- Ker se je skupni igri in skupinskim dejavnostim prvih šest mesecev stalno odmikal, smo z vzgojiteljico sklenili, da mu čistega odmika vseeno ne bomo dovolili, že zaradi socializacije, pridobivanja novih izkušenj in podobnega ne. Izkazalo se je, da potrebuje za te stvari več jasnega usmerjanja in motivacije, zato ga bolj suvereno vključuje tudi vzgojiteljica (prve pol leta je imel v vrtcu več drugih težav in se s tem ni mudilo), doma pa spodbujamo neposredno: ‘Če boste v vrtcu sedeli v krogu, se pa kar zraven usedi.’ Ne gre za to, da bi iz manj družabnega otroka želeli ustvariti vodjo skupine ali iz upornika pohlevno ovco. Gre za to, da izogibanje situacijam velikokrat izvira iz otrokovega strahu, ne pa iz dejanske želje, da pri novih izkušnjah ne bi rad sodeloval, ker bi npr. raje bil sam. Prav zato, ker vem, da bi se fantiček še kako rad pridružil, pa se pogosto preveč boji, je treba strahove, velike in male, dnevno premagovati, še največkrat ob pomoči odraslega. Možno je!
KDO JE KRIV, DA SE OTROK V VRTEC UVAJA TEŽJE?
Na videz zapleteno vprašanje, izrečeno ali namišljeno zaradi otrokove in starševe stiske (vendarle nam je lažje, če lahko na koga pokažemo s prstom), je rodilo zelo preprost odgovor, a šele po letu dni od našega uvajanja v vrtec: včasih ni nihče kriv, da se otrok v vrtec uvaja težje. Gre za splet več dejavnikov: otrokove starosti, otrokovega značaja, razvojnih posebnosti, naravnanosti staršev, vpliv dejanskega vrtčevskega okolja in konkretne skupine, v katero se otrok vključuje, vzgojiteljev in še česa. Na nekatere od teh dejavnikov lahko vplivamo (in moramo, če opazimo stisko), na druge pa je nemogoče. Če radi rečemo ‘Vsak otrok potrebuje svoj čas’, pa dajmo skleniti še nekaj pomembnega: ‘Vsak otrok potrebuje svoj način, da se uvede v vrtec’. In če ga iznajdemo, če ga priznamo in izvajamo, je lahko zaključek povsem optimističen, pa čeprav tako drugačen kot tisti pri sosedih.
