MAMA, TE RES NAJBOLJ UTRUJA OTROK?

Mame rade poudarjamo, kako smo utrujene. Utrujene za umret! A ko sem najbolj utrujena, za to večinoma ni odgovoren moj otrok, temveč nekaj čisto drugega. Že vohaš, kdo ali kaj? Jaz sama vendar. Jaz z vsemi visokimi pričakovanji glede sebe, predvsem svoje delovne storilnosti. Kaj vse sem v dveh letih burnega projektnega dela naložila sebi in kaj svoji družini, bom nakazala v spodnjih vrsticah, ob tem pa ti želim že na začetku sporočiti: ne, ni nujno, da si vsak dan utrujena mama! Lahko si večinoma sproščena, potrpežljiva in igriva, a le če se nehaš slepiti, kako vsemogočna si ali kako bi to morala biti. Nisi. In ta ugotovitev je ena najboljših sploh!

Del prihodka pridobivam kot honorarna delavka. Tisti, ki delate na takšen način, veste, koliko svobode, izzivov in adrenalina prinaša takšna narava dela. Lahko je torej povsem krasno! A tako je le do trenutka, ko zlezeš čez meje svojih sposobnosti, želja, časovnih zmožnosti in fizične moči. Nalaga se dolgo, najprej tiho, potem pa izbruhne. In ne dogaja se samo mamam.

Recite temu izgorelost, živčni zlom, izčrpanost, naveličanost, depresija, panični napadi … Beseda ni bistvena. Ko sebi naložiš preveč (ne)plačanega dela (ni pomembno, ali gre za redno službo, projekte, hobije, gospodinjstvo …), se najprej upira telo (moja praksa: pridobivanje kilogramov, mozolji, glavoboli, utrujenost, nespečnost, motnje menstruacijskega cikla), potem duh (moja praksa: zaskrbljenost, nezmožnost mirovanja, neprestano uhajanje misli, ves dan, podrejen delu in urnikom). Ko so za tabo že vsaj trije projekti, ob katerih si si na dan tik pred rokom rekel ‘Samo to še končam, naslednjič pa si ne naložim več toliko’, si seveda nakoplješ še četrti križ (‘Tokrat pa res zadnjič!’), da končno spoznaš: ne, ne bo šlo tako!

Odtujuješ se od sebe, od družine, od partnerja, od prijateljev, od družbe, od sveta. Približaš se telefonu, računalniku, koledarju, hordi zahodnih človeških strojev, prepričanih, da je cilj življenja delo (če si projektni delavec, veš, da denar to ni, haha), in vsemu drugemu, večinoma neživemu. Zmanjka te. Elektrike ni več.

Najprej se ti zdi, da je vse to tako narobe samo zato, ker si mama. Saj veš, biti mama, ki dela, pač ni mala malica. Lahko ni bilo tvoji babici, mami, sosedi, lahko ni niti tvoji prijateljici. Res ni. Otroci so naporni, muhavi, trmasti, nesamostojni, živahni (in ADHD) in še in še reči, trg dela pa je neizprosen in vihrav. Toda otrok raste, se osamosvoja, tvoja zaposlitev postaja vse stabilnejša, ti pa še kar veniš, torej glavni vir utrujenosti vseeno ne more biti starševstvo, temveč vse tisto, kar si poleg materinstva, večinoma (ne)plačano delo, nalagaš sama. S kom tekmuješ? Res z drugimi? Prepričana sem, da ne. Največ potrditve iščeš pri sebi. In sebe ne ustaviš nikoli. Dokler ne poči ali se ves gnev postopoma razlije po tebi. Potem si prisiljena narediti spremembo ali dve.

Nekateri od zame učinkovitih ukrepov, ki sem jih sprejela pred letom dni, so:

  1. Neimpulzivno sprejemanje novih projektov. Nič več ‘A boš?’ in moj nepremišljen ‘Seveda!’, temveč polžji: ‘Razumem, kaj predlagate, preverila bom svoj urnik in odločitev sporočim čez eno uro, prav?’ Kakšno sito je ta ura! Večinoma mi je že po 10 minutah jasno, ali lahko projekt sprejmem ali ne (časovno, finančno in motivacijsko), a z zavlačevanjem se izognem notranjemu vzgibu, da moram vsemu takoj prikimati. Ni mi treba. In biznis v eni uri ne pobegne.
  2. Ne delam zvečer/ponoči, niti med vikendom. Pred letom dni ni bilo večera, ko ne bi sedela pred računalnikom in delala. Trenutno nimam občutka, da sem takšnega rednega dela fizično (vid, hrbtenica, zbranost) sploh še zmožna. Zvečer sem na kavču ali v postelji. Berem brez težav.
  3. Povišala sem delovno postavko. Zaradi tega sprva nekatere projekte izgubiš, nekaterih novih ne sprejmeš, a na dolgi rok pridobiš zdravje, boljšo organizacijo dela, večjo motivacijo. Ni nujno, da se povišana postavka res odraža v denarnici, a telo in duh se smejita.
  4. Projekte, ki jih ne sprejmem, če je le mogoče, preusmerim k drugim kolegom. Prijazna praksa, ob kateri se počutim krasno in tudi koristno.

Moj glavni cilj usklajevanja projektnega dela in družine je zdaj povsem jasen. Kar naredim do popoldneva, je tisto, kar sem tisti dan opravila. Konec. To ne pomeni, da v dnevu nikoli ne končam vsaj ene delovne naloge, temveč pomeni, da si naložim samo toliko, kolikor po svoji trenutni presoji zmorem. In zmorem veliko manj kot pred letom dni. Se zaradi tega počutim prikrajšano, manj sposobno, neučinkovito? Ne, počutim se spretno, zadovoljno, usmerjeno in, najboljši del, neutrujeno.

Naroči se na E-novice Gdč. knjige. Tukaj preberi, zakaj.

Zato naslednjič, ko boste videli mamo, ki ji pravite multipraktik, postojte. Zazrite se vanjo, ne iščite podočnjakov (s pudrom bo skrila tudi to), ne dojemajte njenih številnih kav kot simpatično pregreho, ne občudujte njene večopravilnosti. Zazrite se v njo kot žensko, ki si dan za dnem verjetno nalaga to in ono na svojem neskončem seznamu #mustdo. Res v vsem, česar se loti, tako uživa? Morda to govori, ampak ali to tudi čuti? Jo res vse, kar začne, vodi do konca? Jo prav vsi projekti radostijo? Se njen delovni dan sploh kdaj zaključi? Če se ob polnoči in ne dela izmenskega dela, je to mnogo prepozno. Pride k igri z otrokom sproščena in pripravljena, da z njim posedi do večera? Ali pa jo otrok večinoma moti (tega seveda ne bo priznala na glas, morda niti sebi v mislih ne) med drugimi dejavnostmi, ki jih še želi končati, ko tamalega pospravi v posteljo? Komu dokazuje, kako vsemogočna je, koliko stvari lahko v dnevu uskladi, koliko reči uredi, popravi, izdela, pripravi, opere, napiše, nariše, skicira, fotografira, obdela, združi, loči? Njeno občinstvo je večinoma ona sama. In sami sebi bo morala reči (verjetno šele, ko bo zares počilo): “Draga, dovolj je, ni ti treba. Sedi, obsedi, miruj, odpovej, prekliči, reorganiziraj, predaj drugim, reci ne, prosi za pomoč. Dihaj.”

To, da ne zmorem opravljati toliko dela kot nekoč, ni podcenjujoče do same sebe (hej, svežih 30 štejem!). Je stvarna ugotovitev, ki mi prinaša mir. Poznam svojo delovno mejo. Verjetno je drugačna od Tinkine iz Loga. Tečem počasi in, upam, še kar daleč. Ni mi treba teči hitro, ni mi treba biti prva, edina in najboljša (Kaj mi ob tem sporoča splet? Da zaostajam. Vsako sekundo. Pa ni res.). Gradim kariero? Ne, tiste v splošnem pomenu besede že ne. Če bi se odločila zanjo, se verjetno ne bi za otroka. In če pri vsem skupaj sploh ne gre za kariero, pač pa za delo, ki ga dobro in rada opravljam, naj bo to izpolnjujoče, vir veselja in le občasnih skrbi, nikar pa vsakodnevnih stisk, ki ne vplivajo le name osebno, temveč tudi na družino kot celoto.

Ni nujno, da sem zaradi dela, ki ga opravljam, vsa razrvana, nepotrpežljiva, neigriva, naveličana in hektična mama, ki komaj zvozi službo in vzgojo. Med 16.00 in 21.00 sem lahko ob družini še kar prisebna, seveda z odstopanji, a le pod pogojem, da je vsega, kar si naložim pred tem časom, ravno prav za to, kar v tem obdobju zmorem in želim. Še kako hvaležna sem, da lahko o tem razmeroma svobodno odločam (vem, da vse mame te izbire žal nimajo). In kanček ponosna, da se lahko ustavim, še preden znova trčim.


Očitno se je v meni tema (samo)ustavljanja prečiščevala že spomladi. Maja 2017 sem objavila besedilo z naslovom Družine, ustavimo se! Prebereš ga tukaj.

Share on FacebookTweet about this on TwitterEmail to someonePrint this page

KOMENTARJI

  1. Nina, hvala za tole, tako resnično in znano je. Tudi jaz sem pred leti mislila, da sem vsemogočna, dokler me niso panični napadi in vse, kar pride zraven, opozorili, da sem moram ustaviti. Res je, sami pričakujemo preveč od sebe, ne drugi od nas, in ko si to priznamo, je takooo osvobajajoče. Ker imaš spet vse v svojih rokah, poslušaš svoje telo, ki ti samo pove, da si šel čez mejo in se moraš ustaviti, umiriti in pogledati vase.
    V tvojih sestavkih se res najdem in se jih veselim, zato piši, piši še naprej. Kristina

    1. Kristina, hvala za komentar in deljenje izkušnje. To je ta um – neustavljiv, verjetno veliko perfekcionizma, pomešano z vrednotami družbe, v kateri živimo, in rezultat je na osebni ravni slab. Smem v branje predlagati knjigo Na tesnobi? Meni je bila v razmislek, delno poistovetenje. http://gospodicnaknjiga.si/2016/10/na-tesnobi.html/

Dodaj odgovor