POD GLADINO

Tega, da so pod gladino vode le školjke, seveda ne verjamem. Tako naivna že nisem. Paranoična, da so tam zagotovo trupla, pa niti po branju Pod gladino nisem postala.

Naj oznanim kar na začetku: Dekle na vlaku, kriminalni prvenec angleške pisateljice in novinarke Paule Hawkins, me je navdušil. To pomeni, da me je ustrezno prestrašil in zgodbo serviral tako spretno, da me je v primežu napetosti držala vse do zadnje strani (film po drugi strani se mi je zdel zelo mlačen).

Podobno močno bralno izkušnjo kriminalke sem pričakovala tudi od Pod gladino, pa posebnega čustvenega navala ni izzvala. Vse, kar se mi je ob tem branju dogajalo, je bilo moteče kompulzivno premišljevanje o tem, ali že vem, kdo je krivec za številne nepojasnjene nesreče v tolmunu v enem od angleških mestec. Tega, da mi po zadnji prebrani strani to še vedno ni bilo povsem logično (hitela sem celo guglati in, kot sem odkrila po nekaj zadetkih, sploh nisem edina), ne dojemam kot svoj detektivski neuspeh, temveč kot premalo prepričljiv potek pripovedi. Zakaj?

HOPLA: V sodelovanju z Mladinsko knjigo bo Gospodična knjiga podarila en izvod trilerja Pod gladino nekomu, ki bo do srede, 23. avgusta, v komentarju na blogu/Facebooku/Instagramu odgovoril na vprašanje: Zakaj rad/-a prebiraš kriminalke?

Perspektive pripovedi se v Pod gladino menjujejo na povprečno tri strani, z bralčevo pozornostjo pa se zaradi tega dogaja dvoje: po eni strani je branje hitro in razgibano, po drugi strani pa so misli in predstave o prebranem zelo zbegane – ne na tisti ‘paše mi’ bralski način, ampak bolj na ‘ej, ne igraj se z mano’.

Menjavanje pripovedovalcev (več kot 5 jih je) vpliva tudi na mlačno karakterizacijo literanih oseb. Ni se mi uspelo dobro vživeti v nobenega od likov, z nobenim nisem simpatizirala, niti nobenega posebej zavračala. Zdi se mi, da je prav ta manjkajoča povezava z vsaj enim od pripovedovalcev največja šibokost tega dela.

Pod gladino se začne s pomenljivim posvetilom: Za vse nadležne ženske. Tem, nadležnim, sem namreč ne godi dobro – so samostojne, so avanturistične, so svobodne, a pot, ki si jo utirajo, ni lahka, ni želena in priznana od družbe, predvsem od moškega dela ne. Ne gre le za preteklost, ko so takšne ženske veljale celo za čarovnice. Gre tudi za sodobnost, ko so obsojene kot odpadnice, prešuštnice in drugo. Končajo v tolmunu. To je v osnovi tragično izhodišče te kriminalke. Bralcu je takoj jasno, da večinoma ne gre za nesrečne slučaje. Hawkinsonova poudarja ogroženost žensk skozi njihove dialoge, sumničavost, preplašenost, zasledovanost, skozi obujanje nejasnih usod, brskanje po spominu in arhivih, prepovedano zapisovanje teh zgodb … Zdi se, da želi namigniti na širšo družbeno in zgodovinsko problematiko ženskega spola, a v tem žanru ta zamisel deluje manj dodelana.

Pod gladino bo vsekakor dosegla tiste, ki ste prebrali Dekle na vlaku. Zanimalo vas bo, kaj ima avtorica povedati v svojem drugem besedilu in (ne)hote boste deli med seboj primerjali. In ni vse kar tako brez veze, da bi bilo za Pod gladino res škoda vašega časa. Mogoče bo komu ostala v povsem drugačnem spominu, kot ga zdaj izrisujejo moje misli. Če ne drugega, je knjiga primerna za tiste, ki želite razgiban bralni teren, dinamike temu trilerju res ne manjka. Ali je ta res tako srhljiv, kot je obljubljeno, presodite sami. Tudi če ni, ni nujno, da vas to tako razočara kot mene.


Paula Hawkins: POD GLADINO (Mladinska knjiga, 2017, 422 strani, prevedla Danica Križman)

Share on FacebookTweet about this on TwitterEmail to someonePrint this page

KOMENTARJI

  1. Popolnoma delim tvoje mnenje! Glede na prvi vrhunec, sem pričakovala isti nivo, ampak sem kar razočarana zaprla knjigo.
    Meni se zdi celotna zgodba kar zmedena in mlačna.

    1. Nika, hvala za tvoj komentar. Škoda, mogoče pa bo tretja kriminalka spet korak naprej.

Dodaj odgovor