“A TI BOŠ PA KAR EDINČEK?”

Da bo moj otrok morda ostal edinec, si nekoč nisem predstavljala tako močno kot danes. Saj veste, edinčki so tisti, ki so razvajeni, ne znajo posojati igrač in oni, ki jim morate na ulici zmeraj reči: “Prosi mamico in atija za bratca ali sestrico, no.” Prošnje pa niso zmeraj uslišane.

Če bi lahko, bi imela večjo družino. Pa po prvi nemirni nosečnosti in prezgodnjem porodu (Ostani, dete, ostani!) v nove nosečniške in porodne podvige nisem tako prepričana. Če torej želja po drugem otroku v staršu obstaja, realizacija pa zaradi enega ali več dejavnikov ni samoumevna (npr. neplodnost, ginekološke težave, rizična nosečnost, grozeč prezgodnji porod, enostarševske družine, ekonomski in socialni položaj družine ali drugo), je starš, najpogosteje kar oba, nekaj časa, zelo zbegan in razočaran. To je staršem z več otroki manj nerazumljivo in nepoznano občutenje. Marsikdo od njih površno zamahne z roko in te potolaži: “Pa saj imata že enega otroka.” In čez 2 uri na svojem IG-ju vzneseno napiše: “Ne predstavljam si življenja brez svojih treh bonbončkov. #srčeksrček” Opazite neskladje, kajne?

Če je moja sogovornica kolegica, ki je pravkar v postopku umetne oploditve, res ni okusno, da ji potožim, kako si jaz z enim goreče želim drugega. Ona bi za enega ubijala. In obratno: mama več otrok mogoče ne razume povsem, zakaj lahko samo eden občasno zelo boli.

Da slovenska družba na družine z enim otrokom gleda z obilo predsodkov in stereotipov, razkrije bolj občutljivo poslušanje bežnih izjav, nasvetov in komentarjev, ki jih okolica (sorodniki, prijatelji in tudi neznanci) servira edincu in/ali njegovim staršem.

Presenečeno ugotavljam, da me takšni odzivi sami po sebi ne motijo pretirano (ljudje so pač radovedni, pogosto tudi nevljudni in brez občutka za sogovornika). Tisto, zaradi česar objavljam spodnje besedilo, je neprijetno odkritje, da v nekatere izjave verjamem (ali sem do nedavnega verjela) tudi sama. Zaradi tega je moje sprejetje ideje o lastni družini z enim otrokom težje. Če je to življenje, ki ga bom živela, ker drugače ni mogoče, si ga želim v mislih prekleto olajšati. Tudi tako, da bom o edincih zmožna razmišljati drugače. Bolj spodbudno.

RECI MAMICI IN ATIJU, NAJ NAREDITA SESTRICO/BRATCA!

Se vam zdi izjava smešna? V resnici ni. O drugem otroku ne odloča prvi, temveč odrasli. Saj sinko kdaj z milimi očmi reče, da si želi bratca. Še ime mu prilepi. A kdaj pove tudi, da bi imel psa. In mačko. Pa akvarij. In seveda hot wheels cesto. Dobil bo zadnje.

Ne verjamem, da predšolski otroci čutijo neustavljivo potrebo po bratcu ali sestrici, če te izkušnje nikoli niso imeli. Nekateri o tem sanjarijo, resnične predstave, kaj vse ta želja prinese s seboj in od česa je odvisna, pa nimajo, zato o njeni uresničitvi odločamo starši, kakor zmoremo in želimo. S kontracepcijo še kar zanesljivo.

NAJ SE IMATA MAMICA IN ATI ČIM BOLJ RADA IN BO!

Poiščite nenavaden namig v tej izjavi: če sestrice in bratca ni, tudi ljubezen med mamico in očkom ni dovolj velika? Za dokazovanje, osveževanje, povzdigovanje ljubezni med parom nov otrok ni nujno sredstvo, ki ga je treba vnovčiti na vsakih nekaj let. Realnost je pogosto obratna: otroci, pa naj bodo prvi, drugi ali tretji, par sprva začasno in naravno razrahljajo (Ena od resnic o partnerstvu po rojstvu otroka), zato prihoda novega člana v družino tudi ne gre dojemati tako enostransko, vsaj na mikroravni ne. Da ljubezni para ne merimo po številu otrok, je izrek, ki se zdi logičen. Pa res vsem?

Vem, koliko čudovitega nova nosečnost in nov član prineseta v družino in partnerski odnos. Vem, koliko lebdečega pričakovanja, telesne in miselne zbližanosti, pomirjenosti, ciljne osredotočenosti in zaleta prinesejo novi otroci, a če bo moj otrok res ostal edinec, si želim verjeti tudi, da to ni edini vrhunec mojega partnerstva in našega družinskega življenja, temveč lahko še kaj doživim/-va/-mo tudi brez nove nosečnosti.

Zgornja trditev je skrajno krivična in boleča predvsem za pare, ki drugega otroka ne morejo imeti zaradi težav z zanositvijo. Da prvi otrok ni zagotovilo za to, da bo hitro in po naravni poti nastal tudi drugi ali tretji, čivkajo že vrabci na vejah.

ČE BO EDINČEK, BO PA RAZVAJEN!

Da, zagotovo se v družini z enim otrokom odrasli temu mulcu (pre)več posvečamo in to ni zmeraj dobro ne zanj ne za družino. Toda razvajenost se ne pojavlja samo pri edincih. Ne izvira le iz ‘imam veliko časa zate, samo tebe lahko ljubkujem, samo tebi se posvečam’ logike.

Kar razglejte se ta trenutek po svojem spominu na sošolce iz osnovne šole. Kateri je bil najbolj prevzeten, vase zagledan, nastopaški, egoističen, nikoli z ničimer zadovoljen, materialno nepotešljiv, neobziren in brez empatije? Ni nujno, da je bil res edinec, kajne?

UBOGI EDINI OTROK, DOLGČAS MU BO!

No, največja življenjska žalost za otroka edinčkarstvo ravno ni, se strinjate? Ima streho nad glavo, kar dva ljubeča starša, varnost in ljubezen. Občasno ga nahranimo, peljemo na zrak in ga pohvalimo. Res nič tako patološkega in katastrofičnega v primerjavi z disfunkcionalno družino, revščino in drugim, kar ustvarja zares uboge otroke, še kako potrebne pomoči (in to ni sarkazem).

Vem, da nekateri edinci celo otroštvo pogrešajo družbo, sestro/brata. To občutijo tudi v odrasli dobi, predvsem ko se njihovi starši starajo in so edini potomci, ki jim lahko pomagajo. V tem smislu več otrok pri hiši pomeni tudi več pomoči, ko jo kateri od družinskih članov potrebuje.

A če nimaš, pač nimaš. In tako živiš, tako si navajen. Mnogim je biti edini otrok povsem všeč in si drugačne oblike družine niti ne predstavljajo. Nikoli je niso izkusili, ne vejo, kaj točno pogrešati. O različnih izkušnjah edincev se prepričajte v slovenskem dokumentarcu Žige Valetiča, Svet edincev (ogledaš si ga tukaj).

SAJ SI BOSTA PREMISLILA, MLADA STA ŠE!

In če ne? Boste do konca najine rodne dobe vzdihovali in gledali v moj trebuh, rekoč: “Pa SAMO enega bosta imela?” Kot da je eden res premalo. Kot da je to največji najin poraz. Kot da je imeti enega otroka za zmeraj nedokončan biznis, ki bo slej ali prej moral obroditi novega potomca, ker ‘vsak si premisli’? Kakšna merila si postavljamo, po kom sodimo, kaj želimo doseči? Na zares hecen dan, se potolažim, da naš hiperdeček ni eden, ampak je pogosto težek vsaj za štiri, pet pa jih ne bi imela, haha (“O, vaš je pa zelo živahen!”).

IN PAZITE NA STAROSTNO RAZLIKO!

Veste, po 3. letu prvega otroka se požvižgaš na starostno razliko med prvim in drugim. Če zanosiš točno na 3. rojstni dan prvega otroka, bo med sorejencema (že!) skoraj 4 leta razlike. Za marsikoga baje občutno preveč.

Otroke ustvarjajo želja, danost, naključja, biologija, ne pa matematika. In vse to se včasih uskladi zelo hitro po prvem porodu, včasih pa sploh ne. Upoštevati svoj ritem, telo, ki te pri tem uboga, partnerjeve želje, možnosti celotne družine za vzdrževanje novega otroka – ali ni to tisto najlepše, ko novemu življenju zares mirno prikimaš? Na silo pa raje ne.

Mnogi odločitev za manjšo starostno razliko vidijo bolj praktično (Igrala se bosta skupaj in ko odrasteta, bosta najboljša prijatelja.), a sicer lepi ideji, ki jo nekateri zelo uspešno uresničijo, ni treba prikimati v celoti. Da bosta sorejenca zares povezana, danes in jutri, ni odvisno le od starostne razlike med njima, temveč tudi od drugih dejavnikov. Le poglejte v črno kroniko, koliko bratov in sester še na stara leta živi na bojni nogi. Kri je včasih voda.

PA TAKO LEPO JE IMETI DOJENČKA!

Vem! Tako žalostna je hitrost, s katero se odvijajo prva leta otrokovega življenja, njihova neponovljivost in dvom, ali je to res ‘prvič in zadnjič’. Lepo je pestovati dojenčka, ga ljubkovati, ovohavati, mu peti, še rit mu je občasno prav čarobno brisati (to je res že daleč, zato si dovolim več literarnega pretiravanja, haha) … Dojenčka kot obliko človeka občasno lahko zares pogrešaš, tako fizično kot miselno. Toda veš kaj, vsak dojenček je to le manj kot leto dni. Potem pa zraste. Ženske, ki smo nore na dojenčke, bi po tej logiki morale a) imeti vsako leto novega mladiča (izvolite) ali b) zamrzniti čas (ne znam).

ALI NI Z ENIM OTROKOM DOLGOČASNO?

Drži, občasno je res. Od otrokovega 3. leta, ko je brez plenic in za njim končno tekaš manj kot nekoč, opaziš, kako se zaradi njegove vse večje samostojnosti širi tudi tvoj čas za gospodinjstvo, za delo, za partnerja in zase. Mi je to všeč? Zelo! Čutim, kako se moj materinski vpliv počasi dviguje, kako gre vse manj za nego otroka, vse več pa za vzgojo. In zelo hitro bo prišel čas, ko tudi vzgoje ne bom več vozila v prvi prestavi.

Če bi imela več otrok, bi ta pot trajala dlje. Ne glede na turbolence, ki jih prinaša, pa vmes najbolj občutiš močno povezanost in občutek, da si za nekoga (tudi fizično) zelo potreben. To godi ravno tako kot občasno najeda. A nisem tiste sorte vseoskrbujoča in razdajajoča se mama, zato me otrokova samostojnost prej veseli kot žalosti.

Tisti, ki mu je več dolgčas, je seveda edinec, ki, kadar si zelo želi družbo pri igri, napada z vseh front. Seveda bi bilo še kako prikladno, če bi mu velela: ‘Pojdi in se igraj s sestro/z bratom!’ Zdaj ga spodbujam drugače: ‘Pojdi in se igraj sam, celo sobo imaš zase, a ni to krasno? Počneš lahko kaaaarkoli.’ Družbo ima na voljo v vrtcu, na dvorišču, družinskih obiskih in drugih dogodkih, torej čisto osamljen in zdolgočasen ne more biti. Winnicott, pediater in psihoanalitik, v zelo berljivem delu OTROK, DRUŽINA IN SVET ZUNAJ (izvirnik je izšel že leta 1957, slovenski prevod pa pri založbi Umco) daje prednost izkušnji družine z več otroki, pri edincih pa poudari: “Če že mora biti v družini en otrok, potem vsaj ne pozabljajmo, da je mogoče v hišo vabiti tuje otroke in da lahko to začnemo že zgodaj. /…/ Če pa res ni na voljo nobenih otrok, potem utegnejo biti psi in drugi človekovi prijateljčki, pa vrtci. Kdor razume, kako nenznansko je lahko prikrajšan edini otrok, lahko te pomanjkljivosti do neke mere obide, če ima seveda voljo za to.” 

Največ dolgčasa in neke sorte izobčenosti družina z enim otrokom izkusi v širši družbi – pa naj bo ta realna ali spletna -, ko se občasno zazdi, da se vse okoliške družine nenehno širijo, kupujejo karavane, pograde in najavljajo nove in nove otroke. Vi pa tam nekje ob strani: “Okej, mi bomo očitno primerek za v vitrino … ”

Zanimivo je, da statistika (vir: SURS) glede slovenskih družin in števila otrok kaže nekaj drugega: izmed družin, ki imajo otroke, je bil v 2015 delež družin z enim otrokom 54,8-odstoten, z dvema otrokoma 36,5-odstoten, s tremi ali z več otroki pa 8,7-odstoten.

NE SKRBI, Z DVEMA JE LAŽJE KOT Z ENIM!

Ta stavek prerašča v ljudsko modrost, ki se je v času ovulacije in novega izbruha svojega malčka zlahka oprimeš, a? Ne vem pa, kaj naj pomeni meni kot materi s precej jasno napovedjo novega grozečega prezgodnjega poroda in enega ADHD-jevca v razvoju. No, vem, kaj mi sporoča: človek, ki misli, da bi bilo naši družini z dvema otrokoma res lažje kot z enim, nima dobre predstave, za kaj gre pri bolj specifičnih družinskih okoliščinah. Z več otroki je morda lažje le v primeru, če otroci odraščajo v urejeni družini, ki lahko zanje čustveno in finančno dobro poskrbi, in če so vsi otroci zdravi.

VPRAŠANJE SAMI SEBI: JE V TEM, DA BO EDINEC, PA NE PO TVOJI ŽELJI, TUDI KAJ DOBREGA?

Priznanje, da le en otrok ni bila hotena in pričakovana vizija tvoje družine, poraja zanimivo in globoko življenjsko zavedanje o tem, da stvari ne moreš zmeraj načrtovati in izvajati v skladu s svojim planom. Za controlfreaka je to precej velik korak.

V družini se zgodijo zgodbe. Zgodijo se drugačne zgodbe. Zgodijo se konci in včasih se začetki ne začnejo. Naj bo torej samo en otrok v materinih in očetovih očeh res vir dolgoročnega obžalovanja, tudi jeze? V nekem obdobju mora biti točno to, da se na tej vmesni točki um otrese starega scenarija in ga nadomestiti z novim. V njem moraš zavestno znova poiskati, začutiti in priznati vse lepo, kar obstaja in vztraja, vse tisto, kar boste v družini z enim otrokom še naprej negovali, potrebovali in ljubili. Tam je.

“Oziri se po tistem, kar imaš, ne po tistem, česar nimaš,” torej ni le še ena mimobežna floskula, v katero se prisiliš verjeti v sili, ampak eno pomembnejših zavedanj, ki se ga trudiš priznati kot edino možno nadaljnjo pot, če naj ta vodi k osebnemu in družinskemu zadovoljstvu. S samo enim otrokom.

Share on FacebookTweet about this on TwitterEmail to someonePrint this page

KOMENTARJI

  1. Bravo za topel, iskren in bolec zapis! Vse ocitke sem ze slisala in ceprav je to samo moja stvar, me se vedno zabolijo. Ker ljudje nimajo obcutka. Ker se uspesnost meri v stevilkah – na vseh ravneh (razen pri prebranih knjigah, hehe – to ni uspeh). Zivljenje mora biti se kaj drugega kot hestegi mamiblogerk.😉

    1. Katja, in življenje to tudi JE! 🙂 Hvala za fajn komentar!

Dodaj odgovor