VILA AMALIA

Nič si ne očitam, da sem roman Vila Amalia prebrala na dopustu. A če bi ga brala v domači dnevni sobi, nekje sredi zime in s polno glavo delovnih obveznosti, bi morda rekla, da ni bil najboljša bralna izbira. Nekatere knjige imajo svoj točen prostor in čas.

Roman se začne zelo dramatično. Ženska srednjih let, brez otrok, s kariero glasbenice, z luksuzno hišo nekje v Franciji, se odloči, da se bo odselila od moža. On ima ljubico, ona pa veliko željo, da se po več kot desetih letih zažene v novo poglavje svojega življenja. To bo storila zelo radikalno.

Roman Vila Amalia je na seznamu poletnega branja Gdč. knjige #2. Oglej si ga TUKAJ.

Takšnih začetkov smo v romanih in filmih vajeni, če že ne malo naveličani. Junakinja se po mesecih sonca in morja, kjer išče mir, ustali. Ni presenečenje, da se ob tem zaplete v novo ljubezensko razmerje. Jasno je, da se tudi to ne razvije v njen prid, in ko tako sledimo njenemu navdušenju nad zapuščeno vilo na pečini, ki jo počasi preureja v svoj dom, in izgubami, ki se pomešajo med to veselje, smo kot bralci po eni strani že silno zdolgočaseni in prepričani, da smo točno to zgodbo nekje že brali, morda videli na filmu … (hitro guglanje to tudi potrdi).

V romanu je veliko zunanjih dogodkov, ki so opisani preprosto, zato branje teče hitro. Slogovno me delo ne prepriča. Roman se sicer loti vseh večjih in večnih tem življenja odraslega človeka (smrt matere, ločitev, novo razmerje, materinstvo …), a uspe mu precej mlačno.

Če gre knjigi nameniti kakšen odpustek, se ta skriva v zmernem koncu romana, kjer sta nakazana vdanost in (samo)sprejetje junakinje na begu. Življenje te zmeraj dohiti ali kako že?


Pascal Quignard: VILA AMALIA (Založba Sanje, 2012, 251 str., prevedla Varja Balžalorsky Antić)

 

 

Share on FacebookTweet about this on TwitterEmail to someonePrint this page

Dodaj odgovor