MAMI, IGRAJ SE Z MANO!

Vam ta naslov objave kar odmeva v ušesih? Ne vem, kakšno frekvenco ubere vaš otrok, a stavek je zagotovo vzkličen in dramatičen. Daje celo misliti, da se z otrokom niste igrali že vsaj 10 dni. Ni nujno, da je zmeraj naslovljena mama, velikokrat je tudi ata, morda pa sorojenci. Kako smo v naši družini ujeli ravnovesje med otrokovo samostojno igro in igro s starši? To si štejem za enega večjih dosedanjih vzgojnih uspehov, ki ni prišel čez noč!

RADOSTNO IGRANJE Z DOJENČKOM

Ko je otrok dojenček, z zanimanjem raziskuješ ponudbo prvih igrač, osredotočiš se na didaktične, eko, DIY in kar je še tega. Otroku z ropotuljo opletaš pred očmi, še preden, jo sploh dobro vidi. Oponašaš leva, kupiš prstne lutke, pokrivaš svoj obraz in delaš ku-ku. Dojenčku se to zdi neverjetno smešno, tebi pa čudovito, da ga s tako malo truda sploh zabavaš. Taka igra za odraslega ni pretirano utrujajoča (pomaga tudi, da je mama takrat na porodniškem dopustu). Otrok se ob tem intenzivno uči in vsak stik z njim prinaša nekaj novega. Zdi se, da dojenčka nobena aktivnost ne dolgočasi. Za zdaj še uživata.

KO MALČKA IGRAČE NE ZANIMAJO

So malčki, ki posebnih spodbud za nekajminutno samostojno igro v tem obdobju ne potrebujejo. Zdi se, da so se rodili kot samozadostne osebe širokih zanimanj, z večjo pripravljenostjo za poskuse in napake, za novosti, predmete in drugo. Igro si znajo organizirati sami, starši pa se ob njih ne sprašujejo o tem, kaj se igrajo, koliko časa in kako. Če jih otrok občasno povabi k igri, se lažje odzovejo mirno in pritrdilno.

Druga zgodba je malček manj samozaposljive sorte. V igračah že okoli 1. leta ne vidi pravega smisla, težjih aktivnosti (recimo sestavljanja kock v stolp) se sam ne loti, čeprav jih zmore opraviti. Večinoma ruši, razstavlja, meče in udriha s predmeti, vihra od ene aktivnosti do druge, le redke konča. Ob igri želi neprestano družbo človeka. Zdolgočaseno postopa naokrog in priteguje pozornost z opičjimi norčijami. Večinoma se ne zbere dovolj in motivira za samostojno igro, četudi tisto bolj divjo, niti po 3. letu ne.

Stavek “Ne bom se igral sam!” izgovori vsaj 15-krat v popoldnevu, ne glede na to, kolikokrat se starša igrata z njim. Jasno postaja, da tak otrok ne potrebuje konstantne igre z odraslim, čeprav je videti, kot da si jo ves čas želi, pa tudi pozitivne pozornosti staršev ima dovolj. Kaj se dogaja?

Pišem o izkušnjah z dečkom, ki izkazuje vse znake motnje ADHD, ki ni razvajenost, kaj šele porednost. Preberi tukaj.

Brez načrtne spodbude k samostojni igri se otrok ne bo zmogel dobro organizirati. Ker samostojna igra največ prinaša njemu – ne le v smislu usvajanja novih spretnosti, ampak daljša njegovo pozornost, krepi vztrajnost, izboljša samopodobo, buri domišljijo ter zbuja več in več užitka -, se je vredno potruditi. Kako?

ZDAJ PA SE IGRAJ SAMOSTOJNO!

Intenzivnega spodbujanja samostojne igre smo se v naši družini lotili, ko je bil sin star okoli 3 leta. Vidnejši napredek se je začel kazati čez nekaj mesecev. Načini, ki delujejo kot preverjena spodbuda za samostojno igro, so:

Verbalne spodbude

‘Zdaj sva se igrala skupaj, zdaj pa se daj še samostojno.’

(Opomba: Sin je lažje sprejel izraz ‘samostojno’, ‘sam’ pa ga precej bolj razburi.)

‘Jaz bom zdaj kuhala, ti pa se medtem igraj.’

‘O, kako fino je, da imaš toliko časa za igranje. Le česa se boš lotil tokrat?’

(Opomba: Na to večkrat odgovori: ‘Ničesar, nič se mi ne da.’, takrat sem a) tiho ali b) rečem le: ‘Tudi to se kdaj zgodi.’  ali c) ponudim zamisel: ‘Mogoče plastelin ali sestavljanka?’.)

Ob koncu samostojnega igranja je nujna kratka in jasna (očesni stik, glasnost, barva glasu) pohvala, recimo: ‘Všeč mi je, kako si se zdaj igral z avtomobilčki.’

Časovne spodbude

Ni pričakovati, da bo otrok že takoj želel in zmogel 30 minut samostojne igre. Niti ni smiselno, da ta čas merimo in rišemo tabele. Z enim očesom opazujmo otrokovo igro – ko se bliža konec, otrok željo po koncu dejavnosti morda nakaže agresivno (meče igrače, nerga ipd.). Takrat mu pomagamo verbalno: ‘Vidim, da te plastelin ne zanima več. Kaj ko bi ga pospravil?’

Čas samostojne igre se bo podaljševal sorazmerno z otrokovim zadovoljstvom, ki ga občuti ob tem. Ko bo večkrat začutil, kako sam razpolaga s časom, kako se zmore zatopiti v eno dejavnost, koliko svobode mu to prinaša in da biti sam v prostoru, ni nič slabega, si bo take igre želel še več. Postopoma boste lahko opuščali glavni del spodbujanja (zaradi ADHD je mi verjetno popolnoma ne bomo mogli opustiti še več let).

Spodbude v neposrednem okolju

Nekatere otroke med igro zlahka zmotijo hrup (cerkveni zvon, pralni stroj, hoja drugega človeka po prostoru ipd.) ali druge spremembe (npr. obisk), zato se potrudimo, da je prostor, kjer se otrok samostojno igra, miren, v njem ni vklopljene televizije ali računalnika, ni gore igrač, starši ga ne motimo z vprašanji, niti s pohvalo ne. Ta naj bo vedno na koncu igre.

Če otrok terja vašo neposredno družbo pri igri, se mu sprva sicer pridružite, in ko vidite, da se po nekaj minutah bolje znajde v igri, čim manj opazno (a ne na skrivaj v smislu pobega, četudi vas mika, haha) odidite stran, začnite početi kaj drugega. Pazite, cilj spodbujanja otrokove samostojne igre ni, da se nikoli več ne boste igrali z njim.

NE LJUBI SE MI VEČ IGRATI Z OTROKOM!

Stranski učinek spodbujanja otroka k več samostojnosti pri igri je, da odrasli sčasoma izgubi željo, da bi se z otrokom še kdaj igral, saj veliko svoje energije vloži v motiviranje, da se otrok sploh česa loti in pri tem tudi vztraja. Ko je za sina samostojna igra postajala radost, je za naju s partnerjem postajala čuden projekt. Začela sva delovati po novem principu: ‘Dovolj je star, da je igra njegova stvar, midva sva odrasla in se ne igrava več.’

To skrajno prepričanje je seveda zmotno. Cilj spodbujanja otrokove samostojne igre je namreč, da ohranite oba načina igre, a ločite čas, ko se igrate z njim, in čas, ko se otrok igra sam. Kako se, potem ko je otrok pri igri že bolj samostojen, sploh še igrati z njim? Čim bolj prosto!

PROSTE IGRE Z OTROKOM NE USMERJA ODRASLI

V igri med otrokom in odraslim je odrasli opazovalec (zato lahko med tem sedi ali celo leži, a-l-e-l-u-j-a). Otroku ne postavlja obilice vprašanj, ga ne poučuje o stvareh, se ne vtikuje v njegovo fantazijsko igro z realnimi medklici (avto ne more leteti, halo), ne gleda na uro ali na telefon … V primeru nasilja odrasli igro ustavi. Ob igranju z otrokom je miselno aktiven, odziva se na otrokove pobude in se prepušča domišljiji. Glavni namen take igre je sprostitev – obeh.

Vloge smo si doma razdelili spontano: tamali in očka se igrata s kockami in s plastelinom, midva s sinom pa se največkrat igrava z avtomobilčki in igre vlog (zdravnik, avtomehanik, pisarniški delavec, detektiv, poštar …).

Poglejte, kako skrbno vaš otrok pospravlja instrumente v svoj zdravniški kovček, ker pravi, da mora na teren k novemu bolniku, vas je namreč že oskrbel. Še nikoli ni bil tako zavzet za pospravljanje. Zdaj je to del igre, ne vašega ukaza. Pomislite, kako rad se vživlja v vloge drugega. Kako ponosno prime svinčnik, nekaj počečka na list in reče, da je to vaš recept, s katerim morate v lekarno. Sicer morda zelo nerad riše, a zdaj je držati pisalo v roki del igre, o kateri odloča sam. Občuti samostojnost, ima možnost izbire in odločanja, je suveren in za odraslega, ki ob tem sodeluje, vir veselja in ponosa. Otrok to čuti.

PROSTA IGRA OTROK JE OGROŽENA

Prosta igra odraslega z otrokom iz družinskega vsakdana izginja zaradi hitrega tempa, ki ga živimo, in škodljivih opozoril (ne)strokovnjakov o tem, da odrasli nikar ne smemo predati vse moči otrokom, ker bomo iz njih ustvarili razvajence, čustvene razvaline in egoiste. Zavzemali naj bi se za otrokovo čim večjo samostojnost (ob tem pozabimo na unikatnost posameznika, razvojni tempo itd.), za to, da se že zgodaj druži z vrstniki, da hitro zadovoljno sodeluje z brati in s sestrami, čim prej naj bi ga vpisali k popoldanskim dejavnostim …

Ob tem zanemarimo otrokovo prosto igro z odraslim, in ta ni enaka zahajanju po opravkih, kjer je otrok vaš spremljevalec na banki, velikokrat celo proti svoji volji. Prosto igro z otrokom še kako potrebujemo tudi starši, da bi bolje spoznali otrokova zanimanja (njegova, ne tistih, ki jih želimo prenesti nanj), njegove stvarne sposobnosti, ne tiste, ki naj bi jih pri tej starosti že usvojil, ampak tiste, ki jih ta trenutek pač ima – mnogih v običajnem dnevu, vodenem od drugih, ne more izkazati.

IGRALNO RAVNOVESJE

Sprejeti je torej vredno in mogoče oboje: spodbujati otroka k samostojni igri in vnaprej določiti čas za njegovo igro z odraslim tudi potem, ko že zmore več samostojnosti. To ravnovesje je možno vzpostaviti na dnevni ravni. Gre za čas, merjen v minutah.

Poglejte, kakšno presenečenje se izriše na otrokovem obrazu, ko na ‘Mami, igraj se z mano!’ rečete: ‘Pridem.’ In poglejte, kakšno presenečenje veje od vas, ko tamali nekega dne vendarle predlaga: ‘Zdaj se bom še 5 minut igral sam, potem pa s tabo, prav?’ Prav.

Share on FacebookTweet about this on TwitterEmail to someonePrint this page

KOMENTARJI

  1. […] proste igre z otrokom (tudi za to nam pogosto zmanjka časa, o tem sem pisala v #matigovor Mami, igraj se z mano!). Ne spregleda niti vloge družbenih omrežij, forumov in blogov, ki jih ustvarjamo ter prebiramo […]

Dodaj odgovor