KLICAL SEM GA KRAVATA

Klical sem ga Kravata je boleča zgodba o osamljenosti, izgubah in prepadih, zaradi katerih se zdi, da svojo resnico lažje razodenemo tujcu kot bližnjemu. To je pomemben roman Milene Michiko Flašar, nagrajene avstrijske avtorice, ki naj ga prebere staro in mlado, zato da bi v njem prepoznali, kaj nas daljinam navkljub zbližuje – iskrenost.

Dogajalni prostor romana je za evropskega bralca težje predstavljiv: to je japonska družba deloholizma, tehnologije, odtujitve od sočloveka, ki ima prav posebno ime, razloženo v prikladnem slovarčku na koncu knjige – hikikomori, to so ljudje, ki se za dlje časa izolirajo od drugih zaradi prevelikega družbenega pritiska, ocenjujejo, da jih je med 100.000 in 320.000.

Klical sem ga Kravata je roman, ki ga berejo letošnji maturanti, ki so za svoj izbirni predmet izbrali nemščino na višjem nivoju. Dijaki, če spremljate Gdč. knjigo, izvolite povedati svoje mnenje o tem delu.

Eden od hikikomorijev je pripovedovalec zgodbe, ki se nam razkriva postopoma, nekoliko zapleteno, z manj natančnimi pojasnili, z veliko bolečine, spominov in asociacij, ki posnemajo tok zavesti. Vseeno je bistvo pripovedi bralcu dano razbrati: tam je mladostnik, nemočen, izgubljen med vrstniki, razbolen zaradi izgube prijateljev, manj storilnstno naravnan kot okolje, v katerem živi, odločen, da se izloči, a ne s smrtjo, temveč s prostorsko izolacijo. Ko je njegova soba premajhna, ko se njegova užaloščena starša skoraj sprijaznita, da sin sicer obstaja, a v zelo nenavadni obliki, za družino celo sramotni, se fant z muko poda v park. Tam spozna moškega, to je tisti Kravata iz naslova, človeka, ki utrujeno skriva izgubo službe, tlači spomine na družinsko tragedijo in vztraja, da svojo ženo ljubi kot le kaj.

Klical sem ga Kravata pokaže, kako se večkrat lažje zaupamo neznancu kot bližnjemu. Ali je to prav ali ne, ni vredno soditi, spoznanje, ki ga roman izbrska na plano, pa je univerzalno: sleherni človek si želi biti slišan, želi si biti uzrt, hoče biti iskren, a prestrašen, kakršen je pogosto, raje izbere laž, osamo in umik.

” … ko sem bil majhen, je bila moja sedanjost moje zatočišče. Niti preteklost niti prihodnost mi nista mogli do živega, in kako bi bilo lepo, če bi bilo še vedno tako. Če bi recimo človek lahko še delal, pa ne zavoljo rezultatov, temveč delal iz predanosti, brez naprezanja.”

To je zgodba, ki pokaže, kako nepomembna je človekova starost (o tem z drugega zornega kota tudi Ashton Applewhite v knjigi Lepota let) – sam in obupan je lahko tako mlad kot star človek. Oba trdita, da odgovornost do sebe in drugih izkazujeta tako, da se od dragih umakneta. Toda ali ni prav umik beg pred odgovornostjo?

Konec romana je odprt. Kljub trpkosti celotne pripovedi nakaže več optimizma s tem, ko eden od likov pokaže voljo in željo po svetu, tistem odprtem, odkritem, otipljivem in svojem. Bralec mu to možnost iz srca privošči.


Milena Michiko Flašar: KLICAL SEM GA KRAVATA (Mladinska knjiga, 2014, 167 str., prevedla Tanja Petrič)

Share on FacebookTweet about this on TwitterEmail to someonePrint this page

Dodaj odgovor