TAKO VELIK, PA TAKO NESAMOSTOJEN!

Prva tri leta materinstva sem zapravila za obremenjevanje s tem, kako nesamostojen v primerjavi z vrstniki je videti moj otrok in kako klavrne so moje vzgojne sposobnosti, če se tako oklepa družbe odraslega. Zdaj vem, da o njegovi (ne)samostojnosti ne odločam le jaz kot starš, temveč predvsem on, njegov značaj, njegov razvojni ritem, v nekaterih pogledih drugačen kot pri vrstnikih.

Ko vidim deklico, staro manj kot 2 leti, ki se potrpežljivo obuva, in ji sicer z muko tudi uspe natakniti oba copata, se spomnim, koliko frustracij je ob podobnih opravilih doživljal moj otrok. Vrtel se je v krogu ‘ne bom’, ‘ne znam’, nočem’, ‘daj ti’, ‘pomagaj’ … Cepetal, kričal, izgubljal pamet, metal čevlje, jokal, tepel … Ali deklico, v katero se občudojoče zazrem, odrasli res boljše vodijo po poti samostojnosti kot sem jaz svojega takrat 2-letnika, če se nove spretnosti uči bolj zavzeto in vztrajno? Včasih sem dvomeče sklonila glavo, vso krivdo zvalila nase, jaz naj bi bila vendar tista, ki vplivam na vedenje in sposobnosti svojega otroka. Pa res? Ni ga več kamna, ki si ga s tem v zvezi še kdaj naložim na hrbet.

ŠTIRI LETA, PA TAKO …

Tamali, trenutno star 4 leta, se sam še ne obleče v celoti. Za to, da da kaj nase, je treba več časa, več spodbude in tudi več potrpljenja odraslega. Je eden od (redkih?) otrok, starih med 3 in 5, ki ne želi prespati v vrtcu ali oditi na večdnevno pohajkovanje na kmetijo (ne, krave, prijateljčki, vzgojiteljice, svež zrak, pižama party – to ga ne motivira). Če bi ga na rojstni dan povabil kakšen prijatelj, tja zagotovo ne bi želel oditi brez staršev (midva pa bi ga z veseljem oddala za 2 uri in se posvetila še čemu drugemu kot vzgoji). Pri 4 letih ne zaspi brez družbe odraslega (Ne, res ne bom spal). Da bo sploh kdaj vzljubil hojo, torej sprehode po ravnem (za hribe ni šans), se mi je pred letom dni zdelo skrajno nemogoče, ta november pa je začel z daljšim sprehodom brez vsakršnega pritoževanja, obupavanja, nadpovprečno sproščen in motiviran – pa to ni prihajalo od zunaj, temveč iz njega samega. Ni je moči odraslega, ki bi to iz njega izsilil glede na svoje želje, standarde in merila, kaj naj bi otrok pri tej starosti počel. Ali še bolj nevarno izhodišče: glede na to, kaj pri tej starosti že počnejo njegovi vrstniki.

Opisujem kaj nenavadnega, povprečnega ali pa docela nepomembnega? V okolju, v katerem živimo, opažam starše, ki se bojijo, da bodo vzgojili nesamostojno pijavko, ki bo še pri 28 čepela na njihovem transakcijskem računu, zato se trudijo, da bi otroku že zgodaj, tudi pri nekaj mesecih, zagotovo pa od hoje naprej, na raznih področjih vcepili obilo samostojnosti ne glede na njegovo zmožnost ali željo po njej. Tudi moj cilj je vzgojiti otroka v samostojnega odraslega, toda pot, ki se kaže že v predšolskem obdobju, bo zanj morda počasnejša. Ne dovolim si je več obremeniti s svojimi pričakovanji ali pričakovanji drugih.

KO ODRASLI POMAGA OTROKU …

Pomislite na mamo, ki otroka navaja na obuvanje čevljev. Tamalemu ne gre in ne gre, ne vztraja, briga ga za enačbo problem = izziv. Mama ugotovi, da je učenje mirnejše in naprednejše, če otroku sprva pomaga tako, da mu desni čevelj obuje sama, drugega pa poskusi sam. Postopoma otrok preide na avtomatsko obuvanje obeh čevljev brez mamine pomoči. Vmes so morda meseci truda – tudi maminega – ko otroku pri opravilu bolj ali manj pomaga odrasli. Napačno bi bilo skleniti, da mama s tako pomočjo otroka razvaja in krepi njegovo nesamostojnost. Mama v tem primeru ve, do kod otrok v nekem trenutku hoče in zmore (da nekaj naredi, mora biti izpolnjeno oboje) – in to ni vedno do tja, kamor bi šla ona sama ali sosedov 2-letni Gašper. Tega, da otroku pri nekaterih stvareh še pomaga, se ne boji.

… NAJ POMAGA RAVNO PRAV

Ko je pot k samostojnosti za otroka težavnejša, se starš ne more zatekati k strogosti, h kaznim, k ultimatom, povzdigovanju glasu, niti k materialnemu nagrajevanju ne (nepripravljen otrok se požvižga na bonbone, ki mu jih obljubljamo). To, da bo otrok sleherne veščine in navade zagotovo usvojil, a verjetno malce pozneje, staršu postane jasno šele, ko je otrok točno tam: po mesecih truda končno samostojno obuje oba čevlja, kot da to ne bi bila nikoli posebna težava.

Kakšen je v resnici starš v tej zgodbi? Razumevajoč (Razumem, da je sprva težko nogo stlačiti v čevelj, mogoče se ti niti ne ljubi …), potrpežljiv (… pripravljen sem mirno počakati …), optimističen (… ker sem prepričan, da ti bo kmalu uspelo …) in spodbuden (zato, daj, skoraj je noga že v čevlju, juhu!). Pa otrok iz te zgodbe? Vprašajte ga čez nekaj let, ko bo znal situacijo bolje opisati: mu je v globokem spominu, morda se bo ta oglašal v čudnih oblikah, ob čudnih časih in čudnih priložnostih (saj veste, podzavest je hudič), ostala jezna in razočarana mama (“Kar sam se obuj, saj si star ŽE tri leta, vsi otroci to že znajo!”) ali zavedanje, da se počasi in z vajo še zelo daleč pride, tudi če ti lep čas ob tem nekdo pomaga? Ugibajte, vprašajte.

(NE)PRIPRAVLJEN OTROK

Če neki otrok kot za šalo sede na kolo in nemudoma spelje, ne da bi očka kadarkoli namontiral pomožna kolesca, je to večinoma stvar otrokove motorične spretnosti, želje in poguma, manj pa nadnaravnega prijema starša. V to globoko verjamem tudi zaradi nepričakovano pozitivnega izplena sinovega toaletnega treninga – nobene posebne metode ali iniciacij nisem vpeljala na to področje, pa je otrok v kratkem času opustil plenice – bil je pač pripravljen in to je vsa umetnost, ki jo glede plenic lahko podelim z drugimi.

Otroku lahko dan in noč obljubljaš to in ono, ga spobujaš s kriki navdušenja, s ploskanjem in s pohvalami, pa, če za neko veščino, igro, opravilo ali navado ni odločen in zares pripravljen, ne boš izzval drugega kot opustitev dejavnosti, grde besede, udarce, brcanje in uničevanje predmetov (o tem, da to ni nič nenavadnega, preberi v Juulovi Agresivnosti).

Tako pokaže, kako neprepričan je še sam vase v rečeh, ki mu jih glede na kvazi povprečen tempo otrokovega razvoja in zanimanj včasih odrasli vsilimo od zunaj – ker pri 4 letih bi pač moral suvereno kolesariti po Dunajski (Miha tudi že zna), plavati kravl (rokavčki – to je tisto za 1-letnika, kajne?) in si sam obrisati rit (preprosto – samo potegneš). No, mogoče pa je to le še nekaj cvetk iz svežnja vseh odraslih (ne)smiselnih ‘moral bi’, s katerimi obremenjujemo svoje otroke in sebe.

ZRELOST, ŽELJA IN POHVALE

Tisto, kar je pogoj za otrokovo sodelovanje in več samostojnosti, je torej on sam, njegova zrelost, njegov ritem, ki ga določa sproti, organsko in z izkušnjami. Na to odrasli le stežka vplivamo. Ko je ta pogoj izpolnjen, ko je otrok pripravljen na nov podvig (pa naj gre za umirjeno ščetkanje zob ali odvajanje od dude), je odlično, da smo na otrokova samostojna vedenja pozitivno pozorni. Mislite, da to počnete dovolj pogosto? Če ste Slovenci, si upam ugibati, da ne – ob svojem učečem se mulcu raje vijete roke in zavijate z očmi, vedno se vam zdi, da bi lahko bilo še bolje.

Pri naši družini v zadnjem času pohvale in verbalne spodbude delajo velikanske premike. To pomeni, da smo včasih vsi trije videti kot na tekmi, odrasla v nekaterih pogledih pretirano pozorna na otroka, a tisto, v kar s partnerjem zaradi izkušenj verjameva, je, da se vedenje tamalega pozitivno spreminja prav ob intenzivnih pohvalah. Hvaliva ga neposredno po dejanju, ki ga stori, natančno ter dosledno za tiste stvari, ki jih pri njem želiva spodbujati – ta trenutek so to čim bolj samostojno uspavanje, oblačenje, primerno vedenje v trgovini, samostojno igranje (Mami, igraj se z mano!), prijaznost v odnosu do vrstnikov ipd.

KAKO STARŠA OB ‘MANJ’ SAMOSTOJNEM OTROKU VIDIJO DRUGI?

Sem edina mama na igrišču, ki se s svojim otrokom še vedno igram v peskovniku (in se z njim lovim, skrivam, rišem s kredo in kar je še tega). Ne zato, ker bi pesek tako zelo ljubila (čeprav je kot material izjemno sproščujoč), ne zato, ker bi svojega otroka želela patološko navezati nase (v resnici komaj čakam, da me izvrže iz peskovnika) ali ker ga navdušeno usmerjam k delanju popolnih potičk, temveč zato ker tamali v podobnih situacijah ne glede na starost še vedno kaže več stiske in socialnih nespretnosti.

Samostojnosti ga učim, paradoksalno, ob tem, ko se mu pri dejavnosti pridružim (zato ne stojte ob njem in mu nervozno prigovarjajte ‘Pa daj kar sam, pusti mamico pri miru, saj si že dovolj velik!’, ker, preverjeno, ne učinkuje). V peskovniku mu z vzorom pokažem, kakšno vedenje pričakujem, ko se nama pridružijo drugi otroci (zmeraj se in pri nas to nikoli ni nekaj, kar bi deček dojel kot zabavo). Od situacije se postopoma oddaljujem, dejavnost prepuščam njemu in razlike so vidne. “Pozdravljen, J., to je L. Se boš tudi ti igral z buldožerjem?” je bil dolga leta v celoti moj začetek pogovora z malčkom, ki se želi pri igri pridružiti mojemu neprepričanemu otroku, a čez nekaj podobnih situacij tudi sin na podoben način začenja pogovor z vrstikom. Ne skrivam, da se mi v takih primerih skoraj orosi oko. To je napredek, ki raste iz njega in tega, kar odrasli vložimo vanj.

Gledano s ptičje perspektive sem tisto, čemur danes rečemo helikopterska mama, toda oznaka je površna: helikopterska mama je tista zaskrbljena duša, ki si ne more pomagati (pa bi ji bilo vredno, in ne s kritiko ter krivimi pogledi), zato se ves čas vtikuje v otrokovo bivanje, predvsem takrat, ko njen otrok tega več ne potrebuje. Jaz pa sem nekdo, ki svojega otroka intenzivno uči tistega, česar v nekaterih pogledih še ne obvlada, tistega, čemur se bo dolgoročno reklo samostojnost, le da je za mimoidočega prav zdaj in bo še nekaj časa videti kot nepotrebna odvisnost. Zakaj sodiš?

Share on FacebookTweet about this on TwitterEmail to someonePrint this page

Dodaj odgovor