VZGOJA PO DANSKO

Knjiga, mednarodna uspešnica, Vzgoja po dansko me je pritegnila s sodobno in minimalistično naslovnico. Potem sem prebrala njen podnaslov (Kaj eni najsrečnejših ljudi na svetu vedo o vzgoji samozavestnih in sposobnih otrok) in ob besedni zvezi ‘najsrečnejši ljudje’ močno podvomila o njeni ustrezni vsebinski usmerjenosti. Prijetno presenečena sem ugotovila, da sem ji naredila krivico.

Sreči ne prepisujem nič večjega in pomembnejšega. Zdi se mi ena najbolj izpraznjenih besed našega časa, velikokrat še praznejša ob povezavi z vzgojo. Želim si vzgojiti sposobnega, samostojnega, vase prepričanega človeka, takšnega, ki bo v življenju telesno in miselno sproščen, bolj ali manj zadovoljen, a dovolj čustveno zrel, da bo prenesel tudi viharje, velike in male. Ali bo iz tega v njem zrasla sreča – povsem mogoče je, da bo -, ne vem, a zelo si želim, da sreče ne bi videl kot osrednji cilj svojega bivanja, kaj šele, da bi verjel, da bo prišla od zunaj in potem kar … ostala.

Vzgoja po dansko srečo resda nekajkrat omeni kot vrednoto, kot stanje, za katerega naj si posameznik prizadeva, a središče te knjige je širše. Kako zanimive in za Slovence nove, drugačne, morda tudi manj dojemljive reči so zapisane v tem delu dveh avtoric, Američanke, poročene na Dansko, in pristne Danke! Vrednost tega besedila bolje vidim šele po mesecu od branja, ko v mislih še vedno redno prečiščujem prebrano. Vseh odgovorov ne najdem.

Jessica Joelle Alexander in Iben Dissing Sandhal v 6 točkah naštejeta in opišeta glavne sestavine danske vzgoje: prosta igra, pristnost, preokvirjanje, poglobljena empatija, proč z ultimati, povezanost in hygge.

Bralec z nekaj smisla za družbeno analizo ob branju ugotovi, da je Vzgoja po dansko res nekoliko k idealu usmerjen zapis, ki predstavlja vzgojo na izjemno optimističen način, podpre pa jo z osrednjim merljivim in pozitivnim izplenom (Danci že desetletja kraljujejo na svetovni lestvici sreče). Toda ali je zares opisan za Slovenca nedosegljiv vzgojni ideal? Nikakor. V tem besedilu je 6 točk, v katere Slovenci na mikroravni (primarna družina, sorodstvo) in na makroravni (vrtec, šola, javno zdravstvo) še ne verjamemo dovolj močno, da bi vzgojni model sploh poenotili in živeli po omenjenih načelih. Zakaj se torej čudimo, če je hlepenje Slovenca po sreči zmeraj zapečateno z nesrečo?

[GDČ. ŽREBANJE] En izvod Vzgoje po dansko bom podarila nekomu od bralcev Gdč. knjige. Zanima me, kaj iz mojega zapisa o knjigi te je pritegnilo k temu, da bi jo prebral tudi sam? Odgovor zapiši v komentar pod to objavo ali na Facebooku. Zbirala jih bom do ponedeljka, 13. novembra, do polnoči.

Opazujmo na primer odnos Slovencev do otroškega joka (o svojih izkušnjah sem pisala v rubriki #matigovor, Nehaj kričati! in Otroke, ki jokajo, odnesejo lopovi): na eni strani starši, prepričani, da dojenček ali malček z jokom izsiljuje in ga je treba fizično odmikati od sebe, zato da se bo z doslednim navajanjem na samotolažbo že kako umiril, četudi z izjokavanjem pred spanjem ipd. Na drugi strani so starši, ki otroka vsakič popestujejo, njegov jok vidijo kot klic po pozornosti, hrani, kot odziv na bolečino ali morda le kot željo po družbi, stiku s sočlovekom. V ta dva različna odziva staršev se redno vpletajo drugi starši (eni drugim očitajo, da ravnajo narobe, taka komunikacija, očitajoči pogledi in komentarji so vidni tako v stvarnem svetu kot tudi v virtualnem), vrtec (Razvadili ste ga, mamica.), stari starši (Ne dviguj ga, samo izkoriščal te bo.) in strokovnjaki (še vedno si niso enotni, kakšne odzive svetovati zbeganim staršem).

Rekli boste: pa naj Slovenci vzgajajo po svoje, zakaj bi se morali zgledovati po severnjakih? Eni joka pač ne poštekajo, drugi ga, saj to ni takšen problem, dolgoročno se bo že izravnalo. Pa se ne bo! Dokler se na širši ravni ne bo priznalo nekaterih novih spoznanj stroke in prakse o tem, kako se razvijajo otroci, kakšni odzivi odraslih so za njihov motorični, čustveni in miselni napredek primernejši (in to niso ne avtoritarni niti permisivni odzivi), bo zmeda na ravni tistega, ki vzgaja, permanentna, škoda v smislu čustvene zrelosti, samopodobe, empatije in samozavesti pri otroku pa vidna in občutena v mnogih situacijah, v katerih se bo znašel kot odrasel človek. S takimi prepričanji, pogosto zmotnimi, bo vzgajal svoje otroke, in krog med generacijami bo sklenjen. Žal ne bo trden. Danci, recimo, otrokov jok sprejemajo razumevajoče, sočutno, umirjeno in dosledno. Verjamejo, da jok ni izraz šibkosti.

Z Vzgojo po dansko bi se Slovenci lahko orientirali tudi glede drugih tem, ki v našem prostoru še niso jasno razčiščene: kakšen odnos imamo do kričanja v družini (Danci take komunikacije ne dovolijo, Slovenci nemo opazujemo kričanje matere na otroka, rekoč, da je mamica pač utrujena – seveda je, mogoče jo je razumeti, a treba ji je pomagati, da kričanja ne bo nadaljevala), kakšen odnos imamo do objektivnih negativnih reči, ki se zgodijo v vsakdanu (dežuje – Slovenec preklinja vremenarja, Danec odpre dežnik in obuje škornje), kako si urejamo vsakdan, iz česa črpamo zadovoljstvo (Slovenec ima visoko delovno etiko, zaradi katere slej ali prej izgori, davek pa čuti vsa družina, Danec ve, da delo ne presega vrednosti družine in časa, ki ji ga nameniš, verjame v t. i. hygge), kako se odzivamo na agresivnost otrok (Slovenec še vedno udari po riti, čeprav mu zakon to prepoveduje, a verjame, da bo s silo obvladal mulca, Danec pa bolje razume, zakaj je otrok agresiven in ga z ustreznim odzivom uči primernejšega ravnanja, onstran tepeža, psihičnega nasilja in drugega) …

Kdo bo naredil seznam, česa se lahko in moramo Slovenci naučiti od Dancev, ne da bi nam to bilo izpod časti, temveč v večgeneracijski izziv? In kdo je tisti, ki bo ta seznam začel uresničevati tudi na državni ravni? Da v Sloveniji obstaja obilo posameznikov, društev in ustanov, ki zelo dobro razumejo sočutno vzgojo, je jasno in spodbudno. A dokler tako ne vzgajamo vsi, vedoč, da taka vzgoja obrodi sadove, postavlja meje in vzgaja osredotočeno ter kompetentno osebo, bistven družbeni premik v Sloveniji žal še ni dosežen.


Jessica Joelle Alexander, Iben Dissing Sandahl: VZGOJA PO DANSKO (Mladinska knjiga, 2017, 191 str., prevedla Urška Korošec)

Share on FacebookTweet about this on TwitterEmail to someonePrint this page

KOMENTARJI

  1. Pritegnil me je Vas zapis, ker mi je dal spet misliti o tem, kako bi bili radi uspesni in srecni, tako kot so Danci, a mislim, da smo na zalost se precej dalec. Ker nimamo dovolj znanja. Veliko tega pa ponuja ta knjiga. Predvsem pa mi je vsec, ker izpostavite del glede joka in nasilja. Menim, da je pravilno reagiranje na jok in na pojav nasilja zelo pomembno za otrokov razvoj. Po mojem mnenju bi vsi potrebovali malo danske mirnosti – sploh zapis o dezju je tipicno slovenski … Mogoce bi bili potem tudo otroci bolj mirni.
    Jaz pa si zelo zelim te knjige 😉

  2. Tale del stavka: “Slovenec ima visoko delovno etiko, zaradi katere slej ali prej izgori, davek pa čuti vsa družina, Danec ve, da delo ne presega vrednosti družine in časa, ki ji ga nameniš, verjame v t. i. hygge.” Ta slaba vest ki jo imaš ko greš domov in vsi sodelavci še kar sedijo in delajo in hrati jamrajo kako so malo z družino.

  3. V tem trenutku se kot stars najveckrat soocam z vprasanjem, kako se odzvati na „nasilje“ med sorojencema in nenazadnje kako obvladati sebe, ko se mi zdi, da se mi ob vsem tem glava spreminja v „ekonomlonec“ 😉 Zanima me tudi obravnava joka in nenazadnje kako je mozno, da prebivalci drzave z (za moje pojme) zelo visokim ekonomskim standardom ne postavljajo dela pred druzino (zavestno tega seveda ne pocnemo niti v nasi dezelici, a resnica je zal drugacna).

  4. Sama sicer nimam otrok, a me privlači skandinavska kultura in način življenja. Tudi na norveškem sem opazila podoben način vzgoje otrok. Predvsem mi je bilo všeč, da so šli iz hiše v naravo ne glede na vreme. To je tam nekaj vsakdanjega in nič ni narobe, če se otrok v smehu malo valja po mokrem travniku (dobesedno). Predvsem pa je tako, kot praviš, da vzgajamo vsi.

  5. Knjigo si želim prebrati že odkar sem jo prvič zasledila v tvojih rokah na kakšni objavi na instagramu.
    Saj me zanima severnjaški pristop k vsemu, če pa gre za vzgojo pa sploh…;-)
    V knjižnici sem se vpisala na čakalni seznam za to knjigo (in še vedno čakam…), zato nič z zapisa me ne rabilo posebej pritegovati k temu, da bi jo želela prebrati. Sem se pa zaradi blogovega zapisa utrdila v mnenju, da se RES ŽELIM s knjigo seznaniti.
    Po branju tvojega zapisa najbolj me zanima tema danskega odnosa do joka, saj imamo sedaj doma precej jokavo-kričečo obdobje in velikokrat se najdem na pragu “slovenskega odnosa” do “zahtevnejših” otroških emociji. Pa še ena stvar – hygge, kaj pomeni v odnosu do vzgoje?
    Prihajam pa tudi do zaključka, da niti ne vem kaj pomeni “vzgoja po Poljsko”… Mama sem skoraj izključno v Sloveniji. Ne vem kakšnim situacijam morala bi biti kos na Poljskih igriščih, ne vem kako vzgajajo “Poljski starši” in ne vem celo koliko je v meni “Poljske Mame”, saj sama težko določim kaj je v mojim pristopu “od doma prineseno”, kaj pa v Sloveniji zagledano.
    Eno pa vem: na Danskem imajo večjo izbiro deževnih oblačil za starše 😉
    Pa seveda dobrega strica Jesperja 😉

  6. Kaj iz zapisa me je pritegnilo?! Ah to, da najprej ugotovim če sodim v ta “slovenski” okvir mame in če da (pa mislim da ne, vsaj ne popolnoma) kako bom teh 6 točk danske vzgoje poskusila prenesti v naš dom čimbolj diskretno… No, potem me čaka seveda doma še mož/oče, ki se bo verjetno vsaj v začetku boril proti “spet še eni moji ideji” o tem kaj bi bilo fino prebrat medtem, ko upava da vzgajava bodoče samostojne odrasle, morda potemtakem lahko da bodo tudi srečni? Vau, to je pa že druga dimenzija…:))))

  7. Kot bodoča mamica trenutno v 6. mesecu nosečnosti se vsak dan bolj soočam z vprašanjem in dilemo, kako v tem velikokrat norem svetu vzgojiti otroka, ki bo predvsem samostojen in vesel in kako v domačem okolju skupaj s partnerjem ustvariti neko rutino, s katero se bomo kot družina povezali in v njej predvsem neizmerno uživali.
    Ko sem na tvojem profilu naletela na to knjigo, sem bila tudi jaz sprva zelo skeptična, toda prav ta zapis me je prepričal v to, da je to knjiga, ki jo enostavno moram prebrati, preden v roke dobim svojo štručko, saj lahko iz nje črpam stvari, h katerim oba s partnerjem teživa, pa se kot (rahlo prestrašena) bodoča starša sprašujeva, kako jih doseči.

  8. Ko sem prvič videla naslovnico te knjige, sem si mislila Oh, še ena knjiga o vzgoji, ki jih načeloma ne berem. Potem sem prebrala nekaj zanimivih zapisov o tej knjigi, med drugim tvoj je res navdihujoč, in imela priložnost obiskat Dansko…in sedaj želja po branju te knjige ne le da tli, ampak kar gori.
    Ko sem pohajala po Kobenhavnu, sem se prav spraševala kako to, da so vsi tako pozitivni naravnani, res sem dobila občutek, da pri njih ni nič težko. Njihova kolesa, osvetljena stanovanja brez zaves in pozdravi med sprehodom/tekom v ledenem severnem vetru, igra otrok v blatu, po lužah,… enostavno hygge. Spraševala sem se kako bi vsaj delček tega lahko prenesla v Slovenijo. Pa vendar tako kot praviš, dokler se na širši ravni ne bo priznalo nekaterih novih spoznanj stroke in prakse o tem, kako se razvijajo otroci, kakšni odzivi odraslih so za njihov motorični, čustveni in miselni napredek primernejši, se ne bo premaknilo veliko. Pa vendar z željo, po prebiranju takšnih knjig in motiviranjem ostalih, se da marsikaj spremeniti na boljše. Drugačnega se včasih večinoma najprej bojimo, ampak branje tele knjigo o vzgoji, pa si bom le postavila za cilj.

  9. Ravno včeraj slišala komentar neke sicer Nizozemske mamice, ki je pokazala sliko svojih otrok in z največjim žarom pripomnila: ”Poglejte sliko najinih lepih otrok.” Moj odziv, si lahko mislite, je bil tipično Slovenski. A ob vsej iskreni toplini te mamice nisem morala prav dolgo ostati hladna. Kmalu me je začelo kljuvati – zakaj tega sama ne zmorem izreči?! So moji otroci kaj slabši? Seveda ne. Kakšno sporočilo jim dajem? Seveda tipično Slovensko, kot je bilo že meni lepo zapakirano položeno v zibeljo…
    P.S. Hvala za vsa ogledala.

  10. Želim si vzgojiti sposobnega, samostojnega, vase prepričanega človeka, takšnega, ki bo v življenju telesno in miselno sproščen, bolj ali manj zadovoljen, a dovolj čustveno zrel, da bo prenesel tudi viharje, velike in male.

  11. Zapis, ki me je pritegnil k branju knjige je prav ta, da Danec ve, da delo ne presega vrednosti družine in časa, ki ji ga nameniš. Lepo se sliši in vsi (moralno zreli) se s tem strinjamo, ampak žal je to pogojeno še z marsičim drugim npr. finančnim stanjem v družini…zato bi Slovenija morala začeti ukrepati predvsem na tej ravni. No, vsekakor me zanima kako knjiga opisuje ta Danski idealizem oziroma razumeti njihov koncept t. i. hygge. Ali mi bo na koncu še žal, da me niso vzgajali Danci? 🙂
    Lep pozdrav.

  12. “Želim si vzgojiti sposobnega, samostojnega, vase prepričanega človeka, takšnega, ki bo v življenju telesno in miselno sproščen, bolj ali manj zadovoljen, a dovolj čustveno zrel, da bo prenesel tudi viharje, velike in male. Ali bo iz tega v njem zrasla sreča – povsem mogoče je, da bo -, ne vem, a zelo si želim, da sreče ne bi videl kot osrednji cilj svojega bivanja, kaj šele, da bi verjel, da bo prišla od zunaj in potem kar … ostala.”
    TOP! 🙂 kako malo najdem starše somišljenike na tem področju! …
    Knjigo si želim prebrati vse odkar sem ugotovila, da je tisti M v zadnji besedi v resnici N. (“vzgoja po damsko” je res zadnja knjiga na svetu, ki bi jo hotela brati 😉

  13. “Želim si vzgojiti sposobnega, samostojnega, vase prepričanega človeka, takšnega, ki bo v življenju telesno in miselno sproščen, bolj ali manj zadovoljen, a dovolj čustveno zrel, da bo prenesel tudi viharje, velike in male. Ali bo iz tega v njem zrasla sreča – povsem mogoče je, da bo -, ne vem, a zelo si želim, da sreče ne bi videl kot osrednji cilj svojega bivanja, kaj šele, da bi verjel, da bo prišla od zunaj in potem kar … ostala.”
    TOP! 🙂 kako malo najdem starše somišljenike na tem področju! …
    Knjigo si želim prebrati vse odkar sem ugotovila, da je tisti M v zadnji besedi v resnici N. (“vzgoja po damsko” je res zadnja knjiga na svetu, ki bi jo hotela brati 😉

  14. Priregnil me je ze sam naslov knjige. Iscem nove in nove ideje, ker zelim vzgojiti … 4 otroci, eden od teh avtist. Gotovo bi rabila kaksen dober nasvet iz te knjige.

  15. Rada prebiram vaše zapise na blogu. In nemalokrat dobim tudi idejo, kaj poiskati v knjižnici. Vzgojnih knjig je na tone, a niso vse enako kvalitetne. Zamikalo me je, da bi tudi sama preverila, kako se spoprijeti z vzgojo še drugače, s preseganjem ustaljenih vzorcev.

  16. V kratkem bom v drugo babica in želim, da je moj prispevek k vzgoji vnukov koristen in sodoben, da vem kako reagirati v različnih situacijah. Zanimive so mi primerjave z vzgojnimi nauki, katere so nam za popotnico dali naši starši, katere smo uporabljali sami in kako drugačna pravila veljajo danes. Knjiga vsekakor obeta zelo zanimivo branje.

  17. KOt vsi drugi zapisi, mi j všeč tudi ta. Predvsem zato, ker sem se videla v kakšen svojem “neprimernem” ravnanju in bi ga rada popravila. Kot tudi to, da je delo vse prepogosto pred družino, četudi tega ne bi želela…

  18. Vaša primerjava našega slovenskega ravnanja in danskega je čudovita. V zapisu ste omenili nekaj očitnih razlik, ki so kar popraskale po moji notranjosti. Se vedno odzovem na jok otroka in mu skušam prisluhniti, ga razumeti?
    Potem je tukaj vreme, ki zna biti muhasto. Vendar, lastnik pelje ven svojrga pse ob vsakem vremenu, starš otroka pa le pri optimalnih pogojih. Energija prekipeva skozi norenje vseh – kričanje, tekanje, nejevolja, kreganje, trma, …
    Veliko damo na mnenje drugih in ne delamo po svojih prepričanih. Potrebujemo dokaz, da nam naš notranji glas govori pravilno in da bi ga bolj vestno upoštevali.
    Branje obvezno!

Dodaj odgovor